Izmenično enosmerno

Če nekdo zamudi s plačilom položnice, to seveda ni nič posebnega. Ampak če upokojenka, ki pazi na vsak cent, shranjuje plastične vrečke in opere rabljeno aluminijasto folijo, nekega meseca ne plača računa za elektriko, je to znak, da je nekaj močno narobe.

Zamuda pri izplačilu slabih dveh milijonov evrov, ki jih ministrstvo dolguje umetniškim ustanovam za materialne stroške, ni usodna za blagor in udobje naroda ter ne bo ogrozila prihodnosti slovenske umetnosti. Ampak je, podobno kot zamujena položnica, znak. Simptom. Vprašanje je le, za katero bolezen. Ter ali je ta akutna ali kronična, ozdravljiva ali usodna.

Državljani smo ujeti med makroekonomski in mikroekonomski pogled na svet. Po eni strani poslušamo, kako vlada izdaja nove in nove serije državnih obveznic, vredne milijarde evrov. Beremo o spreminjajočih se pričakovanih obrestih na te obveznice in štejemo delež dolga v skupnem domačem bruto proizvodu. Debatiramo o novih davkih, višjih trošarinah, prodaji državnega premoženja, učinkovitejši izterjavi obveznosti in visimo na ustnicah finančnih analitikov in evropskih birokratov, ki nam povedo, ali smo med “ta pridnimi” državami.

Po drugi strani pa se oziramo okrog sebe in vidimo razpadanje, krčenje in drobljenje najbolj temeljnih elementov družbene strukture. V službo se izmenično enosmerno vozimo čez mostove, ki jim grozi, da bodo razpadli pod težo kakšnega tovornjaka. V našem gledališču varčujejo pri brisačah za roke in pri milu. V šoli, v katero hodijo naši otroci, bi morali popraviti streho, pa je ne bodo, ker je bil ravnatelj skrbno privarčevan denar primoran dati za vračilo premalo izplačanih plač.

Po finančni histeriji izpred leta dni je pritisk globalnih finančnih gurujev na podalpski raj popustil. Zdi se, da smo na varni strani, in politiki ob pregovornih pozivih k varčnosti zagotavljajo, da so državne finance pod nadzorom. Pa so res?