Iznakažene njive

Ko se sprva iz lesa zbita kmetijska lopa sčasoma prelevi v bolj ali manj ugleden stanovanjski objekt sredi idiličnega naravnega okolja, je kristalno jasno, kakšni so bili pravi nameni iznajdljivega “kmeta”. Seznam takšnih prebrisancev je v slovenski Istri precej dolg.

Ne preseneča torej, da so nekatere občine potegnile črto pod takšne zlorabe in so se odločile za popolno prepoved postavljanja pomožnih objektov na kmetijskih zemljiščih. Žal praksa hitro odstre posledice takšne konzervativne drže. V pretirani skrbi za pregovorno ohranitev kmetijsko-podeželskega prostora so šli predaleč. Pozabili so namreč na malega človeka. Na preprostega kmeta, ki si le želi obdelovati svojo njivo nekje sredi pozabljenega zaledja. Na tistega, ki je primoran živeti v mestu, a je z dušo in telesom povezan z istrsko zemljo.

Ni jih malo, ki morajo zaradi neživljenjskih omejitev na tem področju, orodje na njivo voziti v svojih avtomobilih. Kakšna lopata in motika še gresta v prtljažnik, tudi manjšo kosilnico bi še lahko stlačili notri. Zatakne se pri kakšni konkretni mehanizaciji, ki jo kmet potrebuje za oranje in podobna dela na njivi.

Razmere na terenu so kaotične. Vožnja skozi dolino Dragonje postreže z bedno realnostjo. Njive so iznakažene z odsluženimi ladijskimi zabojniki, starimi bivalnimi prikolicami, prodajnimi kioski, brezobličnimi lopami vseh oblik in materialov. Če bi v občinah jasno opredelili enotne kriterije za postavitev pomožnih objektov, bi se lahko takšni zmedi uspešno izognili. Če pogled na dolenjske griče krasijo lične zidanice, zakaj na istrskih njivah ne bi mogli dovoliti lesenih lop s pergolami?

Medtem ko v Kopru ne odstopajo od začrtanih prepovedi, pa v Piranu in Izoli že razmišljajo, da bi v svoje bodoče prostorske načrte vendarle vnesli nekaj več prepotrebne življenjskosti. Ker pa birokratsko mletje še ni končano, bodo domači kmetje, kdo ve koliko časa še, svoje motike tovorili kar v prtljažnikih.