Izogibanje politični odgovornosti

Ta teden sem v hrvaškem parlamentu sodelovala pri delu nacionalnega odbora, ki je obravnaval strateški pomen Hrvaške radiotelevizije v okviru polnopravnega članstva Republike Hrvaške v EU.

Člani nacionalnega odbora, ki običajno zasedajo na zaprtih sejah, so tokrat imeli javno razpravo o spremembi zakona o hrvaškem javnem servisu. Predlog zakona je v hrvaški javnosti izzval številne razprave, razcepil je pozicijo in opozicijo, ob dobesedno istih vprašanjih, ki jih je odprl tudi novi zakon o RTV v Sloveniji: kdo bo sedel v upravljavskih in nadzornih telesih javnega servisa.

Politike (ne glede na politično prepričanje in geografsko poreklo) zanima informativni program javnega servisa. Zanima jih tiste pol ure v najbolj gledanem času, ko si želijo zagotoviti neposreden dostop do gledalcev/potencialnih volilcev. V razmerah, ko naklada vseh dnevnih časopisov niti približno ne doseže deleža gledalcev informativnega programa na televiziji, je za politike ključnega pomena, da si zagotovijo vpliv v tem programskem času. Ne zanimajo jih kulturno-umetniški, otroški, izobraževalni, verski, mladinski programi, ki zasedajo večino programskega časa. Zanima jih tiste pol ure, tista “zlata delnica” javnega servisa, ki (po njihovem mnenju) predstavlja ključni mehanizem vpliva na volilce. To, kar je očitno zelo težko razložiti politikom v katerikoli državi, je, da ko govorimo o javnem servisu, imamo v mislih najbolj enostavno dejstvo, da je le-ta “last” vseh državljanov in državljank in ni volilni plen političnih strank. Zakon zato ne more biti zakon koalicije ali pa opozicije, temveč zakon koalicije in opozicije. Politično soglasje o neodvisnosti javnega servisa in o njegovi vlogi v javnem življenju mora biti nad parcialnimi interesi strank. V nasprotnem primeru bomo dobili politični zakon, ki bo pri imenovanju vodilnih ljudi javnega servisa sledil političnim interesom in posledično spremenil javni servis v politični servis.

Javni servis mora imeti vizijo in misijo. Vizijo o tem, kaj želi početi v interesu javnosti, in misijo o tem, kar mora in se obvezuje, da bo počel. Misije in vizije pa ne more določiti politika, ampak mora to biti javna zaveza same RTV. In prav to je “izpit”, na katerem je RTV Slovenija izgubila zaupanje svojih uporabnikov. Nikoli nismo imeli občutka, da je tistim, ki ustvarjajo programske vsebine, dejansko pomembno, kaj si o tem mislimo državljani.

Za razliko od hrvaških politikov, ki bodo zakon (dober ali slab) sprejeli v parlamentu in prevzeli odgovornost za njegove posledice, se slovenski politiki že drugič odločajo, da breme svojega lastnega (ne)dela preložijo na državljane. Mi bomo šli na referendum. Mi, državljani, bomo morali sprejeti odločitev namesto politikov. Opravili bomo njihovo delo, ki ga bomo plačali dvakrat. Najprej plačujemo politike, potem pa še plačujemo za delo javnega servisa. To, kar zdaj sledi, je demagoška razprava o boljših/slabših programih, o politizaciji in neodvisnosti novinarskega dela, o privatizaciji javnega servisa (kot da ga politika ni že zdavnaj privatizirala za svoje lastne interese), o vseh nebistvenih vprašanjih, ki jih zakon ne omenja in ne rešuje.

Tokrat pa kot državljanka in plačnica pristojbine pričakujem, da bo javni servis sam jasno povedal, kaj si želi in kakšno je njegovo stališče. Če že politiki ne morejo sprejeti odgovornosti, potem jo sprejmimo državljani. Če že odločamo na referendumu, potem se odločimo za javni servis, za nekaj, kar je našega, za nekaj, kar plačujemo, in za nekaj, kar smo pripravljeni varovati. Če je politikom uspelo privatizirati in odprodati velik delež javnega dobra, potem se postavimo za zadnje javno dobro, ki nam je še preostalo. Javni medij.