Izola, zbudi se, hiša kulture se ruši!

Kaj storiti s kulturnim življenjem v Izoli, je vprašanje, od katerega imajo za zdaj korist samo projektanti in arhitekti. Predali občinskih uradnikov so namreč polni papirjev, ki so jih že risali zmagovalci javnih natečajev in razpisov. Projektov, namenjenih prenovi kulturnega doma, vzpostavitvi mladinskega kulturnega centra na prostoru Arrigonija in, seveda, najdražjemu med vsemi - Istrskemu kulturnemu centru Izola, za katerega so deževale besede, da bo istrska različica Cankarjevega doma.

Izola doslej ni izpeljala niti enega od naštetih in plačanih kulturnih projektov. Nikakor ji ne uspe storiti niti enega koraka v to smer. Ne ve, ali bi rekonstruirala kulturni dom, saj kulturniki trdijo, da je tako in tako premajhen. Nima denarja, da bi izpeljala gradnjo kulturnega centra, četudi jo kulturniki prepričujejo, naj vztraja, ker Izola potrebuje tako velik in ambiciozen projekt. In nima poguma, da uredi mladinski kulturni center v Arrigoniju, kar bi jo stalo še najmanj. Četudi nekateri menijo, da bo uspelo županu ob koncu mandata pokazati vsaj en kulturni projekt, se to ne bo zgodilo. Mladim izolskim volilcem občina že vsaj 20 let dokazuje, da niso pomembni.

Četudi nekateri menijo, da bo uspelo županu ob koncu mandata pokazati vsaj en kulturni projekt, se to ne bo zgodilo. Mladim izolskim volilcem občina že vsaj 20 let dokazuje, da niso pomembni.

Medtem so sosede naredile velike korake naprej. Koper je oživil nekdanje skladišče soli Libertas, Piran nekdanje skladišče soli Grando v Portorožu, Ankaran pa načrtuje otvoritev mladinskega centra. V projekte so občine vpele predvsem mlade, energične ljudi, ki imajo voljo ne glede na polena, ki letijo pod noge. Izola pa stopica na mestu in je zadovoljna s kulturnim domom, zgrajenim leta 1911, ki ima odločbo inšpektorata za okolje in prostor z ugotovitvijo, da je objekt statično ogrožen. Če je vzdržal 113 let, bo pa še malo, a ne?

Da so kulturni načrti sila uborni, dokazujeta tudi izolska proračuna za leti 2024 in 2025. Videti je samo nujno vzdrževanje kulturnega doma, kjer že zamenjava oken in prenova toaletnih prostorov za obiskovalce zvenita kot čudež. O popravilu strehe, ki zamaka, ni niti ene same besede. Kaj šele o rekonstrukciji ali nadomestni gradnji. Pogled v arhiv našega časnika razkrije vso bedo političnih obljub. Že leta 2008 naj bi bil dokončan, pa potem leta 2011. Ampak aktivno je le zapestje, ki odpira in zapira predale, polne projektov, za katere je občina plačala po 100.000 evrov. Aha, pa na vsaj 660.000 evrov ne smemo pozabiti, kolikor je stalo območje Male opreme, v tem trenutku neuporaben kapital. Izola kaj več od tega ne zmore. Usmerjena je v turizem in se s civilno iniciativo pogaja za zemljišča, na katerih bo lahko zidala. Vse ostalo ji je odveč.