Izolska sramota, drugi del

Današnja odgovorna urednica Primorskih novic Katja Gleščič je pred enajstimi (!) leti, ko so iz tedanje izolske ladjedelnice odvlekli dok, v komentarju zapisala: “Dok bodo odvlekli, le pazite torej, kaj bodo namesto njega tja privlekli.” Stavek danes izzveni kar nekako vizionarsko.

Precej verjetno si je, pa ne edina, namreč predstavljala, da bo na izolski elitni lokaciji ob morju do danes že vzniknil kakšen hotelsko-apartmajski monstrum. To se ni zgodilo, kar je dobro. Kar je slabo, je to, da se ni zgodilo nič. Nič. Razvojni domet izolske občine v španoviji s slovensko državo torej je, da iz lokacije ob morju v enajstih letih ne naredita nič. To je pa še kar velik dosežek. Ideja, da slaba banka to zemljišče prenese na državo, ki naj tam potem uredi prostore za policijo, vojsko in reševalce, je seveda bedasta. A je takšna le na prvi pogled - v Izoli je namreč sprožila upravičen vihar neodobravanja, iz katerega utegne nastati nekaj produktivnega, novega, razvojnega. Tega razmisleka doslej očitno ni bilo. Razprava se ves čas bolj ali manj vrti okrog strahu pred vikendaškimi apartmaji, ki bodo čez teden mesta duhov, ker v njih ne bo nihče živel. Pomislek je seveda utemeljen, hkrati pa se očitno spregleduje, da tole, kar se meščanom in obiskovalcem ponuja danes, ni prav veliko bolje. Če sploh je.

“Razvojni domet vodstva izolske občine in slovenske države je, da iz lokacije ob morju v enajstih letih ne naredita čisto nič. To pa je še kar velik dosežek.”

Občinski in pridruženi birokrati bodo seveda hiteli pojasnjevati o prostorskih načrtih in podrobnih prostorskih načrtih in zakaj se ni dalo in kdo vse je za to kriv, ampak dejstvo je, da se je marsikje v minulih enajstih letih dalo, v Izoli pač ne.

V prvi vrsti si ta “uspeh” lahko pripišejo tisti, ki so izolsko občino vodili v zadnjem dobrem desetletju. Danes je to Danilo Markočič, pred njim je bil dva mandata Igor Kolenc. Seveda nista edina krivca, tudi objektivne okoliščine so pripomogle k temu vozlu, a kot župana nosita velik del krivde za to, da se danes pogovarjamo o vojakih, policajih in reševalcih, ne pa o muzeju ribištva, turističnih objektih, kulturnem domu, športnih terenih ali še čem. Če že stanovanj nočejo.

Nenazadnje je še danes Markočič pred novinarji izjavil, da še ne ve, kaj na območju nekdanje ladjedelnice bo. In da se pogovarjajo o tem ter da je časa še dovolj. Takšen stavek iz ust politika kaže samo na njegov popoln netalent za to, kar počne. Namesto, da bi izkoristil priložnost, da je tema iz njegove občine postala nacionalna, in predstavil kopico idej, kako degradirano območje oživiti, on gre in izjavi, da se o tem nekaj pogovarjajo. Bravo.