Iztirjen svet

Nekega dne, na pragu zime, bo človeštvu zmanjkalo energije; ne bo več ne nafte, ne plina, tudi zaloge premoga bodo pošle. In ne bo več elektrike. Svet bo mrknil. Ustavili se bodo avtomobili in kamioni, na tračnicah bodo kot umrle pošasti obmirovali vlaki. Letala, ptice z zlomljenimi krili, bodo obležala na letališčih. Ugasnili bodo zasloni televizij in računalnikov, utihnili radijski sprejemniki. Noči bodo temne in mrzle - žarnice ne bodo žarele, peči na nafto in elektriko ne bodo grele. Ustavila se bodo dvigala, ladje brez pogona bodo brez milosti premetavali valovi. Restavracije in gostilne bodo prazne samevale, saj ne bodo imeli s čim kuhati. Kmalu bodo pošle tudi zaloge. Hladilniki ne bodo več hladili, zmrznjena hrana bo le še za smeti. Tudi jutranje kavice si ljudje ne bodo mogli več privoščiti, saj kavni aparati ne bodo več delovali. Svet, ki sta ga poganjala nafta in elektrika, se bo ustavil.

Zima pa bo mrzla in neusmiljena. Ljudje bodo umirali. Od mraza in lakote. Potem, ko bodo pojedli vse zaloge in pokurili vse, kar se pokuriti da, bodo zgroženo ugotovili, da si ne vedo pomagati. Da sicer imajo roke, a jih ne znajo uporabljati, da imajo glavo, a je, kot da je ne bi imeli. Bogatašem ne bodo pomagale naropane milijarde, spravljene v bankah, denar bo brez vrednosti. Trezorji z zlatimi zalogami bodo z na stežaj odprtimi vrati, saj si ljudje z zlatom ne bodo mogli ne potešiti lakote ne segreti. Nekoliko bolje bo samo tistim, ki živijo na podeželju, v gorskih vasicah, tistim, ki so se že dotlej greli z drvmi in se preživljali z obdelovanjem zemlje. Bolje bo tistim, ki so že prej, v svetu obilja in iluzij, živeli od svojih rok. Tistim, ki niso zavrgli znanja in spretnosti svojih prednikov. Tistim, ki znajo izdelati čevlje, sešiti obleko, nabirati zelišča in loviti. Tisti, ki so bili v družbi obilja zadnji, bodo v svetu brez energije prvi. Univerzitetne profesorje in direktorje bank bodo učili, kako preživeti.

O vsem tem piše italijanski pisatelj Mauro Corona v svojem zadnjem romanu “Konec izkrivljenega sveta” (La fine del mondo storto, Mondadori). Ljudem, ki iz sedanje krize iščejo izhod tako, da stopajo še globlje vanjo, postavlja vznemirljivo vprašanje: ali bo človek zmogel toliko razuma in volje, da bo iztirjeni svet še pravi čas postavil na mesto? Pisatelj upa, a na koncu vendarle ugotovi, da je v človeški naravi nekaj, kar ne upravičuje upanja. Človek je slepo in nagonsko bitje. Niti najhujše nesreče ga ne izučijo.