Jabolka

Z ženo hitiva iz Beograda domov: nebo nad Srbijo je bilo še oktobrsko, skorajda vedro. Ko zapustiva Srem, se začne oblačiti; pozni popoldan v Slavoniji je že turobno temačen, kmalu bova v kopreni novembrskega dežja.

Lepka pokrajina, ki se lenobno vleče vzdolž avtoceste, je enolična in brezdušno nema kot počen zvon; tu in tam ob robu ceste razpada truplo povoženega in zdaj že povsem razmrcvarjenega psa. Krošnje dreves, še včeraj zelenkasto rumene, rjavijo: zelen je le še zajedavski bršljan, zelo zelen, malodane porogljivo zelen.

Daj, ustaviva se, potrebna si krajšega počitka, vsake toliko rečem ženi, a ona trmari: bova pozneje, zdaj še ni tako hudo, samo da prideva do tiste že skorajda domače restavracije. In čez dve uri sva tam: pritlična stavba z malomarno tlakovanim dvoriščem, od sonca ožgana živa meja, nekaj že ogolelih topolov, dozdevno brezmejno polje, po katerem razsajajo vrane, pol streljaja proč bencinska črpalka in počivališče z zvečine turškimi, romunskimi in ukrajinskimi tovornjaki, osebnih avtomobilov je malo.

Žena parkira, greva spit kaj osvežujočega, sam si bom sestradano, hlastno, razdraženo prižgal cigareto. Za aluminijastimi, nepogrnjenimi mizicami pred restavracijo posedajo ljudje, pogovarjajo se z enozložnicami, bolj ali manj vsi so zatopljeni v nekakšne misli in te misli, to začutiš že v prvem trenutku, so jesensko zlovoljne misli - kot da bi tudi z njih odpadalo odmrlo listje - od dolge vožnje skozi porazno monotono pokrajino zdelanih in naveličanih ljudi. Kot da bi se človek iznenada in kajpak brez svarila znašel v kakem Krleževem, ne pa v Andrićevem besedilu ...

Starejši možakar z umazano gobico nenaprošen in s kalno vodo v prastarem, pocinkanem vedru pomiva vetrobranska stekla: za deset ali vsaj za pet kun, plačaš pač, kolikor se ti zdi, samo da je; zadovoljen bo v vsakem primeru, se utrujeno, a ustrežljivo nasmiha, docela sprijaznjen z bogom in z ljudmi.

Na robu pločnika ždi starka v črnini: morda ji je sedemdeset let, a kaže jih vsaj deset več, tako je uvela in upognjena, podobna polomljenemu in zavrženemu orodju. Jabolka, sveže obrana jabolka prodaja, pokaže na zabojček ob nogah. Okusna jabolka, takih še nisi jedel, sinko, me gleda z žerjavičnim upanjem v pepelnatih očeh. Daj, sinko zlati, bog ti daj zdravja, trideset kun z zabojčkom vred, ajde, sinko moj, zastonj ti je to, v življenju še nisi jedel tako sočnih jabolk! Kaj ti bo trideset kun, sinko moj, ko pa teh jabolk do groba ne boš mogel pozabiti! Ajde, daj mi petindvajset kun in zabojček je tvoj ...

A meni ni do zapeljivih jabolk. Samo domov bi rad, karseda hitro domov, nič drugega. Beda zavržene starke me stiska v grlu, davi in hromi me; ima me, da bi ji dal stotak in se pobral brez zabojčka, vendar se bojim, da bi jo užalil. Pobesim pogled, ne prenesem brezdanje sivine v njenih očeh. Kot grešnik odskočim in odhitim proti avtu. Njen glas zamira za mojim hrbtom: ajde, sinko, zlata so ta jabolka, še mokra od jutranje rose, bog jih je blagoslovil!

Zdaj, ko pišem tele blodne vrstice, bi starki dal dva, tri stotake. Iz srca. A je prepozno: sem že brez obraza.