Jamarje na oblast

Prejšnji teden smo s Primorskih novic spraševali inšpektorat za okolje, koliko nelegalnih odlagališč gradbenega materiala je na Primorskem. Dobili smo odgovor, da teh podatkov nimajo, ker jih ne zbirajo, ker to ni njihova naloga. Ja, kdo pa jih? Niso vedeli. Ni v njihovi pristojnosti. Tako so najbolj natančni podatki, ki so jih lani (na pobudo društva Ekologi brez meja) v akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu zbrali - državljani.

Že tedne civilni iniciativi Kras in za Primorsko opozarjata na prodajo nepremičnin tujcem na Krasu. Ko državo vprašamo za podatke, jih nima. Ko jo vprašamo, ali bo ukrepala, odgovori, da bo, če bo, ko bo imela podatke.

Te dni je Slovenijo pretresla vest, da je ducat policistov varoval izvršitelja, ki je hotel odpeljati štiriletno deklico. Kopica društev in državljanov je opozorila, da je takšno ravnanje države vse prej kot razumno in v korist otroka.

Primerov, ko je civilna družba bolj državotvorna ali bolj v korist javnemu interesu kot država, bi lahko našteti še celo vrsto. Tudi neutrudno delo jamarjev, o katerih odkritju pišemo danes, sodi v sklop družbeno koristnega dela, ki ga opravljajo prostovoljci v svojem prostem času.

In kaj dobijo v zameno? Od države nekaj stotakov (ali desetakov) za narisane in popisane novo odkrite jame - za podatke, ki so odtlej na voljo vsem kot javni podatki. Pa brez njihovega mukotrpnega kopanja in vrtanja v ožine 200 metrov globoko pod zemljo ne bi imeli niti vode na Krasu in v Istri, niti podatkov za številna nadaljnja znanstvena raziskovanja, niti dobrih jamarskih reševalcev.

Zakon o jamah, ki ga je spisala država, je, kot mnogi drugi, večinoma ostal mrtva črka na papirju. Najbrž zato, ker je za njegovo izvajanje odgovorna država. Če bi bila civilna družba, bi bilo verjetno boljše. Vse več znakov namreč kaže, da v dobro državljanov in javnega v tej državi dela predvsem civilna družba, država, ki je za to plačana, pa vse manj.