Jambor ali križ?

Ko je leta 1541 Michelangelo dokončal poslikavo Poslednje sodbe na oltarju Sikstinske kapele v Vatikanu, so se vsi strinjali, da česa takega niso in najbrž ne bodo več videli. Freska je bila dokaz, da je kontroverzni umetnik zopet prekosil samega sebe.

Skorajda petsto let kasneje, ko zremo v podobe agonije na tej freski, razmišljamo podobno. Le da ne vidimo istega dela. Svetniki, angeli in zlodeji so bili prvotno namreč goli. Šele po cenzuri in boju proti nemorali je uspelo resnim cerkvenim dostojanstvenikom izriniti goloto izpred oči bogaboječih ljudi.

Michelangelo tančic, ki jih je čez spotakljive dele naslikal njegov učenec, nikoli ni videl. Verjetno bi se razjezil, kasneje pa bi se pomiril. Kajti umetnost je bila takrat precej drugačna kot danes. Ni bila last in izbira umetnika samega, ampak bogatih posameznikov - mecenov. Ti so bili pripravljeni za razkošje tudi dobro plačati. Tudi Michelangela.

Šele kasneje se prične ideja o umetnosti kot javni lasti in umetniku kot kreativnemu posamezniku spreminjati v to, kar poznamo danes. Seveda imamo še vedno bogate posameznike, ki si lahko z denarjem kupijo skoraj vse, kar jim srce poželi, tudi umetnost. Vendar pa se načeloma strinjamo, da je umetnost, če je razstavljena na javnem mestu in plačana z javnim denarjem, last vseh. Predvsem pa se verjetno tudi strinjamo, da je umetnik popoln avtor svojega dela in v njegovo delo ne smemo posegati. Temu danes rečemo cenzura in ima prizvok negativnega.

Zgodovina se tudi v umetnosti rada ponavlja. Nekateri vidijo v goloti človeško primarnost, drugi neprimerno spolno razkazovanje. Nekateri vidijo v kovinski konstrukciji na trgu pri sežanski cerkvi jambor, drugi simbol vere, ki tam nima kaj iskati.

Pomembna razlika pa je, da je danes umetnik, ki mu njegovo delo kratijo in spreminjajo, upravičeno jezen. Kajti gre za njegovo avtorsko delo, idejo, čast in nenazadnje tudi dobro ime. Le papirje sodi naj uradnik.