Janez in zmaj

Prvo vprašanje prvega povolilnega dne je, ali so bile tokratne predčasne parlamentarne volitve res najpomembnejše od slovenske osamosvojitve. Ali bo torej novi mandatar res podpisoval odločitve, ki bodo na novo zarisale smer razvoja slovenske države, ali bo le kratka in relativno nepomembna epizoda v dolgem obdobju krize politične elite, ki se bo uglasila z vsesplošnim evropskim pesimizmom?

Drugo vprašanje je, ali z Zoranom Jankovićem v slovensko politiko res prihaja nov obraz, ki bo prekinil z dosedanjo politično prakso. Večina državljanov, naveličanih tako mračnjaštva kot brezplodnega mečkanja, v prihodnjih štirih letih pričakuje učinkovit in pregleden način odločanja. Zoran Jankovič, ki je bil uspešen predsednik uprave in župan, mora šele dokazati, da zmore svoj delovni tempo prenesti v vladno palačo.

Tudi če bosta odgovora na obe vprašanji ugodna za Jankovića, če bo torej uspel sestaviti relativno stabilno vlado, postaviti delujočo in dinamično ministrsko ekipo in v prvih mesecih vladanja potegniti poteze, ki bodo imele otipljiv in merljiv učinek, če se bo izognil nepoštenim lobističnim povezavam in sumljivim poslom ter očitkom o avtoritarnosti, bo do ugotovitve, da se v Sloveniji začenja novo politično obdobje, treba prehoditi še nekaj korakov navkreber.

Dosedanji in, najverjetneje, tudi prihodnji opozicijski lider Janez Janša, je že napovedal nove predčasne volitve. Poraženec tokratnega predčasnega izbiranja je torej ocenil, da nova vlada ne bo zdržala pritiska sprejemanja nujnih reform in drugih odločitev, ki ustvarjajo dobre pogoje za netenje političnih požarov. In če sodimo po prvih povolilnih izjavah, slovenska politična elita še ni zrela za odločitev, da se podtikanju odreče v prid velikim razvojnim ciljem.

Ob vseh velikih dilemah torej slovensko politično prihodnost še najbolj napoveduje odgovor na najbolj preprosto vprašanje: kdaj bo naslednji referendum?