Janezi in učenje

Najsodobnejši smučarski center Cerkno, mnogokrat odet v lovoriki najboljšega in družinam prijaznega na Slovenskem, na svojih negotovih dobrih tisoč metrih nad morjem že osem let ne zadošča za znosno poslovanje tamkajšnjega turističnega gospodarstva pod kapo Hotela Cerkno. Z visoko izgubo kakopak tudi ne za poganjanje turistične Cerkljanske, ki jo je pred desetletji spočela jugo gospodarska supergigantka - tovarna elektrotermičnih aparatov Eta.

Za hujše čase in za kruh Cerkljanov, so načrtovali takratni botri turizma iz Ete. Njen voz, s tujim lastniškim koncernom, nezadržno drvi navzdol. Cerkljani so se po kruh odpravili v sosednje, bolj prodorne občine in turizem pustili vnemar. Očitno obupani nadzorniki na čelu s prvim bivšim možem Ete, pa obolelemu turizmu oziroma Hotelu Cerkno, že osem let predpisujejo neučinkovit lek s periodično menjavo prvih mož in žena na njegovem čelu. Boljši recept - naložbo v zdravilišče ob plačevani termalni vodi - poznajo, a ga po desetletjih cincanja nimajo več s čim uresničiti.

Če bi delovali v zdravstvu, bi jim pacient že zdavnaj umrl. V turizmu se še lahko opirajo na upanje. Ker je rek, da je bolj smiselno razmišljati o grehu kot o grešniku, naslonjen na izkušnje, po žalostni po osamosvojitveni zgodbi Cerkljanske ne bomo brskali. Res pa je tudi, da se je iz preteklosti nujno učiti. Zlasti v vsestransko pojemanje zapredenem Cerknem. Ker so se cerkljanski Janezi učili v časih sladkega medu in mleka, na sedanjo skisano čorbo niso pripravljeni.

So imeli nadzorniki Hotela z namestitvijo četrte direktorice - necerkljanke - v mislih prav to, da sami ne zmorejo? Da jim dopove, da imajo na rajskem kosu zemlje in v turizmu prihodnost? Da zgolj čakanje na povratek medu in mleka, kot to počne občina, nima smisla? Da jih omrtvele in celo skregane združi, da postrgajo vse tisto najboljše, kar jim je še ostalo. Skratka, da je v interesu čisto vseh v Cerknem, da ji stopijo ob bok!