Janša kot novi Jelinčič

To, kar si je z gnusnim tvitom o novinarkah RTV Slovenija privoščil Janez Janša, je definiralo novo dno javne besede v Sloveniji. Kdor je mislil, da ne gre nižje od Ruparjevega pregledovanja mednožja, se je zmotil. V sovražnem govoru se ne utapljamo, v njem smo utopljeni.

Novinarke so “odslužene prostitutke” in “lažnive kuzle”. Za pripadnike slovenske desnice je uveljavljen izraz “janševiki” kot aluzija na boljševike. Mediji smo predstavniki “opankarskega žurnalizma”. Za desničarje je pogost izraz “klerofašisti”, verniki veljajo za “krščanarje”. Predstavniki nekdanjega sistema so “komunistični klavci”, Janša sam je pogosto “Vodja”, poslanka njegove stranke pa “Eva Braun”. Za nekdanjega Janševega ministra se je uveljavilo poimenovanje “uhvati ritam” zaradi njegove telesne hibe. Za Karla Erjavca je uveljaven izraz “Kahel”, ker mož pač pogrkuje. To ni smešno, je deplasirano.

Najbrž je vznik pozabljenega Zmaga Jelinčiča kot politično relevantnega dejavnika tista točka, po kateri so se standardi, kaj je javno še primerno izreči, samo še znižujejo. Kajti Zmago, kajne, ta si pa upa, ta pove tako, kot je v resnici, smo za šanki lahko poslušali dvajset let. Cigani, pedri, lezbače, domobranska golazen, vse to je Jelinčič patentiral in v javni govorici legitimiral. Za Janšo in sopotnike se zdi, da mu skušajo v zadnjih letih slediti. Janša je inteligenten, oster, nesramen, malo manj ljudski in bolj zagrenjen. Sicer pa je to to.

Mediji tu nismo brez krivde. Politični klovni so se “prodajali”, dotlej dolgočasni politiki so dali barvo in živahnost. Prinašali so TV ratinge, danes prinašajo internetne klike. Duha smo iz steklenice spuščali vsakič, ko smo jih spuščali v medije. Pot nazaj je ena: zapreti prostor, ki ga sovražni govor, zamaskiran v pravico govora, ima. V času, ko splet omogoča vsakomur, da ima svoj “medij”, je to morda jalovo početje, a čisto vest bomo lahko imeli. Zdaj je namreč ne moremo imeti.