Jara gospoda

Ko je bistriški prvi mož pred kolege pomolil osnutek odloka o ustanovitvi zdravstvenega doma je marsikdo opazil, da se v njegovi senci skriva metla za dolgoletnega direktorja zdravstvenega doma.

Resda imajo kadrovske čistke okus po nekih svinčenih časih, pa bi bile dandanes v vrhovih bančnih palač in nemara hramu demokracije, kjer si brez sramu v vsem udobju manejo roke, medtem ko se ljudstvo utaplja v varčevalnih ukrepih, bržkone povsem upravičene.

Metle bi prišle prav tudi za direktorje, ki podjetja spravljajo na kolena, nato pa se s polnimi žepi nagrad mirno presedejo in nadaljujejo z rušilnimi valovi. In, če slednji za rdeče sedemmestne številke ne prevzemajo odgovornosti, bo drugačna pesem pela pri bistriškem županu Emilu Rojcu. Čeprav tokratna čistka ni povsem v njegovih rokah.

Tehtnica med dvema strupeno sovražnima taboroma namreč znova niha s svetniškimi prestopi, med katerimi se je na “levo” najbolj spretno zasukal Dušan Grbec (SDS), nekdaj goreč županov nasprotnik, ki ga je lani ukrotila podžupanska plača.

Zaradi takšnih nespodobnih povabil in odslavljanj članov iz odborov, svetov zavodov ... bojda županu z dveletno kilometrino na občinskem prestolu usiha priljubljenost. Bioplinarna, o kateri je beseda tekla pred dobrima dvema tednoma, je bila zato ravno pravšnji poligon za nabiranje političnih točk.

Sicer pa je politična egomanija z ukinjanji občinskih priznanj, spori z društvi, prepiri in raznimi kobilami ob pretresanju odlokov, ki včasih opazovalce do solz nasmejejo, dedna stvar iz vladanja prejšnjega župana. Obenem pa tudi vsakdanja (škodljiva) navada drugod po podeželskih občinah, kamor oko Ljubljane ne seže.

V bistriškem občinskem svetu zato ne sedi prav nič posebna gospoda niti poseben župan. A se zato na tem ljubem koncu Slovenije že desetletja tudi ne zgodi nič posebnega.