Javna? Čista!

Tako kot je občasna bolezen koristna, ker se šele ob njej zavemo zdravja, so, naj se sliši še tako kruto, koristne tudi občasne poplave, suše in onesnažene vode. Da se zavemo, kako dragocena je tekočina, ki jo vsak dan v litrih točimo iz pipe in spuščamo v odtoke in od tam neznano kam. No, znano kam: nazaj v pipo.

Kroženje vode je eno temeljnih pravil narave na naši obli. In čeprav kar tri četrtine Zemlje prekriva voda (če bi prišteli še vso podtalnico in vodo, ujeto v led, pa je vodnatost naše gostiteljice še večja), je prav voda tista, ki bo krojila prihodnost civilizacije v postmoderni dobi.

Zato je seveda pomembno, da voda ostane javna dobrina. Prav bi bilo, da bi pravico do čiste pitne vode, poleg zlatega pravila, zapisali tudi v ustavo. A če ne bomo do potankosti dogovorili in uzakonili tudi vseh predpisov, ki bodo to pravico udejanjili, bo ostala le mrtva črka na papirju.

Zato bi bilo modro razpravi o tem, da mora voda ostati javna dobrina, dodati predvsem razpravo o tem, kako dolgoročno vsem zagotoviti zdravo pitno vodo. Tu pa smo že na področju številnih podrobnosti in vzročno-posledičnih povezav, s katerimi se večini ne ljubi ukvarjati. Zato, žal, tudi niso predmet predvolilnih kampanj. Onesnaževanje, denimo. Slovenci večinoma pijemo vodo iz podtalnice, ki je zelo občutljiva za onesnaževanje. Pa ste na zadnjih volitvah volili poslanca ali občinskega svetnika, ki se je zavzel za gradnjo manjkajočih čistilnih naprav, za ureditev vodovarstvenih pasov? Ste svetnika vprašali, kako bo nadziral javno vodovodno podjetje? In poslanca, kako natančno bo predpisal monitoring in analize vode?

Ne samo lastnina, predvsem vsa pravila glede vode so pomembna. Če so jasna, lahko za vodovodne cevi skrbi tudi koncesionar. Javni zavod sam po sebi še ni jamstvo. Kar se je izkazalo tudi pri analizah postojnske pitne vode, kjer je javni zavod izdelal analize, škodljive za ljudi. Ker ni bil dovolj zavezan s predpisi.