Javna ali državna televizija

Javna televizija je ena večjih pridobitev sodobnih razvitih družb. Seveda je povsem v redu, če človek raje gleda mehiške nadaljevanke in resničnostne šove na komercialnih programih kot kinotečni filmski program ali zgodovinske dokumentarce. Vsakemu svoje. Ampak ne glede na okuse se lahko strinjamo, da v družbi mora biti prostor in čas, ki vsebin ne izbira le glede na njihovo potencialno tržno uspešnost. Ampak tudi glede na njihovo izvirnost, posebnost, pomembnost, prelomnost. In javna radio televizija je tak prostor in čas. Ter še zdaleč ne, kot si morda mislijo ali hočejo prepričati nekateri, zastareli ostanek socialističnega režima. Močen javni elektronski medij je trdna in pomembna evropska tradicija. Pomislimo samo na BBC. Ali na Primorcem veliko bližji in bolj domači Rai.

Sistem, ki nas od Murske Sobote do Pirana nagovarja preko številnih kanalov in platform, so ljudje gradili leta in desetletja. Oblast ga v zadnjem obdobju sistematično uničuje. Tviti in izjave, v katerih so najvišji vladni predstavniki pozivali k prekinitvi plačevanja RTV prispevka, so bili samo začetek. Urad vlade za komuniciranje že nekaj tednov objavlja redna poročila o delu RTV SLO. Ti dokumenti so strašljivi. Vladni uradniki secirajo televizijske in radijske prispevke ter pišejo dolge pripombe o tem, kaj bi novinarji morali in česa ne bi smeli narediti. Ne izhajajoč iz kakršnihkoli profesionalnih kriterijev, temveč zgolj in samo iz predpostavke, da mora biti javna televizija oblasti všečna. Izhajajoč torej iz zmotnega prepričanja, da je javna televizija državna televizija. Pri razločevanju med javnim in državnim imamo že nekaj časa resne težave, in to na številnih področjih. Ampak posledice tega, da na oltar obupane predvolilne kampanje vržemo medij, ki je po številnih kriterijih daleč najpomembnejši v državi, so lahko strašne. In teh posledic se moramo zavedati.

Novinarju se ne sme reči, naj drži jezik za zobmi. Mimogrede, nobenemu novinarju, ne Eriki Žnidaršič ne Jožetu Možini. Pa ne zato, ker bi se novinarji imeli za kaj posebnega.

Novinarju se ne sme reči, naj drži jezik za zobmi. Mimogrede, nobenemu novinarju, ne Eriki Žnidaršič ne Jožetu Možini. Pa ne zato, ker bi se novinarji imeli za kaj posebnega. Ampak zato, ker je to prvi korak k uresničevanju citata, s katerim je Tanja Gobec, dostojanstveno in ganljivo, zaključila svojo zadnjo oddajo Politično. Ko so prihajali po druge, sem molčal. Ko so prišli po mene, ni bilo več nikogar, ki bi lahko spregovoril. Če se zgodi prostor in čas, v katerem ljudje ne smejo več govoriti, to ni več politično vprašanje. Ni več vprašanje naših vaših, levih in desnih. Je vprašanje preživetja.