Javni interes: bolni ljudje

Zakaj še po desetletju, ki je že minilo od prvih pobud za postavitev vetrnih elektrarn, nič ne vemo o njihovi škodljivosti? Zakaj ne vemo nič o tem, da Danci, ki jih imajo največ, plačujejo eno najdražjih elektrik v Evropi? Zakaj se tako težko dokopljemo do podatkov, da v državah, ki jih imajo na desetine, niso zaradi njih zaprli niti ene elektrarne na druge vire? In zakaj ne vemo nič o tem, da ne zmanjšujejo, temveč le še povečujejo energetsko odvisnost od še manjšega števila držav, pravzaprav skoraj ene same, Kitajske?

Odgovor je zapisan v poletnem brezvetrju: v juliju in avgustu se že leta odvija večina stvari, povezanih z vetrnimi elektrarnami. V teh dveh mesecih so ljudje po dopustih, ostali manj pozorni in vse problematične stvari gredo hitro “skozi”.

Tu in tam sicer tudi med letom prileti kakšna elektronska pošta s povezavo na tuje spletne strani, ki z zapisi in izjavami govorijo o glavobolih ljudi v bližini vetrnih turbin. In tu in tam tudi kak naš strokovnjak v strokovni reviji objavi tehten članek o slabostih vetrne energije. A te strokovne revije bere le ozek krog ljudi.

Odločevalci, tisti v državi, ki bi morali po službeni dolžnosti poskrbeti, da pride v naš nacionalni energetski program in akcijski načrt le takšna energija, ki čim manj škodi ljudem (brez škode ni seveda nobena), teh člankov ne berejo ali - se bojim - nočejo brati.

Skrijejo se za dolge procedure sprejemanja obeh aktov in na koncu še državnega prostorskega načrta, ki dokončno postavi vetrno elektrarno v prostor. Ta postopek ima toliko postaj, da dobi laik trdno prepričanje, da se v njem izločijo vsi pomisleki in da je vsa možna stroka dobila v teh postopkih dovolj besede in vpliva. A je to le pesek v oči.

Kako lahko kaj drugega zapišemo za postopek, ki pod krinko nacionalnega ali javnega interesa (le za take projekte se sprejemajo državni prostorski načrti) zaukaže postavitev elektrarne, ki škodi zdravju ljudi?!