Javnost brez medija

Moja 20-letna hčerka, ki svoje politične in državljanske pravice jemlje skrajno resno, me je po dolgem premisleku obvestila, da se referenduma o Zakonu o RTV ne bo udeležila. Njen argument je bil jasen - leta 2008 sem na svojih prvih volitvah oddala glas za stranko, ki naj bi zastopala moje interese v parlamentu. Parlament je dolžan sprejemati zakone in nositi odgovornost za njihovo učinkovitost ali neučinkovitost. Štiri milijone evrov, ki bodo porabljeni za referendum, bi lahko uporabili za pomoč tistim, ki dejansko nimajo nič. In ona zelo dobro ve, o čem govori. Večino svojega zasebnega časa namenja prostovoljnemu delu v organizacijah, ki skrbijo za pomoč ljudem, ki jih je ta družba dobesedno odvrgla in zavrgla.

Jaz sem šla na referendum in glasovala za zakon. Zato, ker je boljši od tega, ki ga imamo. Zato, ker omogoča večjo preglednost poslovanja in večjo odgovornost pri porabi javnih sredstev. Denarja, ki ga dajemo mi državljani in državljanke in nad katerega porabo bi morali imeti veliko več vpliva. Pa ni šlo za zakon. Večina ljudi sploh ni razumela, o čem smo govorili, ker je šlo za strokovna vprašanja, katerih tehtnost bi moral upoštevati (ali pa ne) državni zbor.

Znani ameriški novinar in teoretik javnega mnenja Walter Lippmann je pred 80 leti zapisal: “Pomen pozivanja javnosti pri vsakovrstnih zapletenih zadevah je skoraj vedno želja, da bi se izognili kritiki poznavalcev in si pridobili podporo tiste velike večine, ki nima možnosti, da bi poznala … Zasebni državljan, ki ga z bojevniškimi pozivi oblegajo, naj presodi 'javno mnenje', bo mogoče kmalu spoznal, da ti pozivi niso poklon njegovi inteligenci, ampak zlorabljanje njegove dobrote in žaljenje njegovega občutka za dokazovanje.” In to bodo spoznali tako tisti, ki so se udeležili referenduma (ne glede, ali so glasovali za ali proti), in tisti, ki se niso, kot tudi zaposleni na RTV Slovenija. Ko bodo dokončno obrezane maščobne obloge politične retorike, se bodo zavedeli, da so zgubili možnost, da zadnji javni medij rešijo pred požrešnostjo politike in kapitala, pred propadom in dokončnim potopom v morju rumenega, črnega, škandaloznega in aferaškega novinarstva ter puhlostjo tistih, ki o sebi mislijo, da so slavni in pomembni. Zaposleni, ki so se borili za to, da ostanejo javni uslužbenci, bodo kmalu spoznali, da so javni medij ponižali v obrt. Tokrat pa ne bo nobene javnosti, ki bo priskočila v pomoč. Ostali bodo samo politiki.

Proces komercializacije medijev pa se nadaljuje. V tem času smo preklopili na digitalno oddajanje. Dobili smo, vsaj tako nam pravijo, neverjetno izbiro programov. Za vsakega nekaj. Za večino nič. V mojem kabelskem sistemu imamo 150 televizijskih programov, od katerih je ena tretjina kodirana (beri: moraš dodatno plačati), na večini ostalih pa se vrtijo ene in iste ali podobne vsebine. 57 televizijskih programov in na njih nič, poje v eni svojih pesmi Bruce Springsteen. Izobraževanje in informiranje sta postala tako redka dobrina, da ju nihče več ne ponuja svojim gledalcem. Zato je najboljši komentar zadnjega referenduma ponudil gospod, ki je v kamero povedal, da na referendum ni šel, ker ne zaupa državi in ker ne zaupa novinarjem. Na vprašanje novinarke, komu pa zaupa, je odgovoril: samo še bogu!