Javorjev list odpada

Javorjev list je resda pomemben nacionalni simbol neke druge dežele, vendar ima analogno veličino za pivško skupnost, kjer je lesna industrija z istim predznakom dolgo rezala kruh številnim družinam. Takrat je bilo veliko trkanja po prsih zaradi paradnega konja, ki pa je danes vse bolj koščen. Da so slabo ravnali z njim, je slišati mrmranje iz tovarn, a nihče ne upa naglas zavpiti, da so se z njegovo krmo dolgo pítali drugi.

Kakšni gospodarji neki, s pomenljivim zamahom roke nakažejo delavci. Pravljice (z nesrečnim koncem) namreč sploh ne bi bilo, če nam tega dobro rejenega konja ne bi podarila mogočna plemiška rodbina Windisch-Grätz, ki je sodila med nosilce lesnopredelovalne industrije. Njihov ugled se je zrcalil v številnih dvorskih posestih, ki so s svojim sijem oslepile oblast po drugi svetovni vojni, zato jih je izgnala in si polastila njihovo imetje.

Ne dolgo nazaj se je njihov potomec vrnil in šušljalo se je o denacionalizaciji, ki bi pivške tovarne vrnila princu Marianu Hugu Windisch-Grätzu. Iz soban uprave Javorja je bilo hitro slišati patriotsko nerganje, češ, samo tujca nikar, ker bodo delavci ob službe.

Štiri leta pozneje so padle slovenske domine, v grob položile tri Javorjeve družbe in za seboj pustile 300 brezposelnih, v občini, kjer lahko zaposlitve iščejo kot iglo v kupcu sena.

Z likvidacijo matične družbe se k molitvi bržkone ne zateka le 70 delavcev, pač pa še približno 350 drugih, ki ne vedo, ali bo lakoti podlegla še preostala četverica odvisnih družb.

Medtem je Windisch-Grätzovo sorodstvo v Nemčiji postavilo največjo in uspešno lesno tovarno. Se komu kolca? Nemara bolje poskrbijo za svoje zaposlene, ne nazadnje ustanavljajo humanitarne organizacije za pomoč revnim, bolnim, ostarelim itd.

Pod našimi gospodarji pa so bili prvi ob javorški kruh pripadniki ranljive skupine - invalidi. Ah, ni važno (?!), samo da se lastnike ne moti z (nepomembnimi) vprašanji o usodi delavcev in njihovih družin.