Je nafta sredi Izole res zasebna stvar?

Ravnanje hotela Delfin Zveze društev upokojencev Slovenije po izlitju nafte v Izoli je šolski primer zgrešenega upravljanja ob okoljski nesreči, pri kateri okolju grozi tudi škoda. Pri tem pa nimamo v mislih odzivov hotelskega vodstva okrog lanskega božiča, ko je najverjetneje prišlo do izlitja nafte iz njihovega podzemnega rezervoarja, ampak dogajanje po 30. decembru in še bolj po mesecu zatem.

Na predzadnji dan lanskega leta je izolska Komunala ugotovila, od kod je uhajala nafta, in po tedanjih ocenah hotelskega vodstva je iz rezervoarja odteklo približno 3000 litrov. Stekli so v zemljo, od tam v odtok meteorne vode in končali na gladini morja nasproti hotela, torej v izolski marini. Od tam so jih valovi, tokovi in vetrovi odnesli proti Srednji šoli Izola, naprej proti mandraču in še kam. Koliko litrov nafte je takrat tavalo po izolskem akvatoriju, lahko samo ugibamo, toda bolj pomembno je, da direktor hotela Miloš Milivojević zdaj pravi, da so že konec januarja ugotovili, da so jim iz rezervoarja ušle bistveno večje količine, kar 30.000 litrov nafte.

Čeprav je nafto mogoče tudi vohati, je direktor hotela Delfin ves ta čas zavajal javnost. A bližajoča se kopalna sezona bo svojevrsten test tudi zanj, saj gostje hotela radi obiskujejo kopališče Delfin. To pa je od marine le kakšen meter stran.

Če odmislimo vprašanje, kako niso tega v hotelu z 220 sobami sredi kurilne sezone že prej opazili, saj je razlika desetkratna, se ne moremo ne vprašati, kako ni odgovorna oseba hotelskega podjetja pomislila, da utegne 30.000 litrov nevarne snovi povzročiti škodo v okolju. Kajti v tem primeru bi se moral direktor po naši zakonodaji obrniti na agencijo za okolje, medtem ko se je sam do 12. maja odzval le na klic okoljskega inšpektorja. Sporno je tudi, da ta odgovorna oseba ni pomislila, da tako obsežno razlitje nafte ne zadeva samo njihovega podjetja, ampak tudi njihove sosede, vodstvo občine in Izolane. Saj vendar izlita nafta po vsakem nalivu konča v marini, skozi katero vodi priljubljena izolska sprehajalna pot, na gladini morja, ki je javno dobro, pa jo je - v obliki madežev, na katerih se ustvarjajo mavrice - zlahka videti in prepoznati.

Čeprav je nafto mogoče tudi vohati, je Milivojević ves ta čas zavajal javnost, naj sam v teh dneh še tako vneto trdi, da je seznanjal pristojne službe in dajal prednost sanaciji okolja. A bližajoča se kopalna sezona bo svojevrsten test tudi zanj, ne samo za Izolane in turiste, saj gostje hotela, ki s sabo pogosto pripeljejo tudi vnuke kratkohlačnike, radi obiskujejo kopališče Delfin. To pa je od marine le kakšen meter stran. Bo to dovolj, da se bo kopališče ognilo zaudarjajočim mavričnim madežem?