Jeruzalemski sindrom

Jeruzalemski sindrom je bolezen, o kateri razpravljajo tudi v resnih znanstvenih medicinskih revijah. Gre za to, da številne turiste, ki pridejo na obisk v Staro mesto, obsede fiksna ideja, da bo vsak trenutek prišel odrešenik. Velika večina jih po nekaj dnevih zdravljenja odide domov, nekateri pa ostanejo leta in leta v mestu, čakajoč, da se bo prikazal mesija. Tako lahko v gostiščih v centru mesta srečaš ljudi, ki enostavno čakajo.

O množičnem pojavu jeruzalemskega sindroma lahko govorimo tudi v Sloveniji. Najprej slovenski politiki. Njihova fiksna ideja je, da so za probleme, ki pestijo to državo, krivi drugi. Za koalicijo je to opozicija in v zadnjem času tudi nekateri od koalicijskih partnerjev, za opozicijo pa koalicija. Vsi skupaj se sklicujejo na krizo, o kateri razpravljajo kot o neznani in nenadni bolezni, ki nas je nepričakovano prizadela, a za katero ni zdravila. “Zdravljenje” poteka s tradicionalnimi ukrepi (od katerih večina ne pomaga in samo poslabšuje stanje), na koncu pa nam ostaja samo upanje, da se bo prikazal rešitelj.

Zdaj pa slovenski mediji. Njih je jeruzalemski sindrom zajel v veliko hujši obliki. Navajeni na serviranje informacij s pladnja, enostavno niso sposobni razložiti ljudem, kaj se v tej državi dogaja. V trenutku, ko parlament sprejema ključne reforme, ki bodo bistveno zaznamovale kvaliteto življenja ne samo sedanjih, ampak tudi prihodnjih generacij, je za medije ključna tema, kaj se dogaja v koaliciji. Namesto da bi državljanom razložili, kaj je bistvo pokojninske reforme, se mediji ukvarjajo s pojasnjevanjem pravil igre v političnem peskovniku. Kdo bo s kom, kdo ne mara koga, kdo bo izključen ali pa vključen, kdo je dobil preveč ali premalo. Res je. Če nimaš časa, volje, znanja in poguma, da svojim bralcem razložiš, kako globoko je politika zavozila to državo, če nisi sposoben kritičnega premisleka o politiki in lastnem početju, če ne poznaš vsebine, potem ti ostane samo forma. Poročati o spopadu politikov za oblast je veliko lažje kot informirati ljudi o pomembnih javnih vprašanjih.

Vredno je prebrati knjigo nizozemskega novinarja Jorisa Luyendijka “Je res ali ste videli na televiziji?”. Dolgoletni dopisnik različnih nizozemskih medijev z Bližnjega vzhoda je v tej knjigi dobesedno razgalil nemoč in nesposobnost medijev, da komurkoli (vključujoč njih same) razloži, kaj se dogaja v državah, iz katerih poročajo. Poročati iz diktatorskih držav je nemogoče. Ni informacij, vse je pod nadzorom, cenzura, korupcija ne videnih razsežnosti, revščina, manipulacije, pritiski, strah, življenje navadnih ljudi, ki za režime v katerih živijo, niso vredni nič. Namesto poglobljene analize diktatorskih sistemov nas svetovne tiskovne agencije in preko njih tisoči medijev po celem svetu štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu zasipavajo z nepomembnimi tiskovnimi konferencami, umori, razstrelitvami, streljanji, potresi, medicinskimi čudeži, osupljivimi reševalnimi akcijami, nepričakovanimi vremenskimi pojavi ... Novinarji kot novodobni mesije, kot preroki novih čudežev, ki se bodo jutri, in spet naslednji dan, pojavili v njihovih poročilih.

Kot na koncu svoje knjige ugotavlja Luyendijk - mediji bi morali bolj odkrito govoriti o svojem delu. So ljudje iz krvi, mesa in predsodkov, zato se za svoje preživetje, kot vsaka industrija, morajo prilagajati željam občinstva.

Na koncu pa še o jeruzalemskem sindromu državljanov. Vidimo, kaj se dogaja, imamo svoje mnenje, razumemo veliko več kot nam dopovedujejo, in vseeno vsak dan iščemo rešitev za naše probleme v medijih. Oni naj bi nam razložili, kaj se dejansko dogaja. “Je res ali pa ste videli na televiziji?” Res je in tega niste videli na televiziji. O tem, kar se vam/nam dogaja, mediji ne poročajo. Ne zaradi tega, ker se prilagajajo našim željam, temveč zaradi tega, ker jih sploh ne zanima, kaj si o vseh zadevah mislimo državljani.