Judeževo drevo

“Začelo” - kaj neki smrtnik sploh ve o začetku in koncu?! - se je z večernim pogledom skozi jutranjo krošnjo drevesca na vrtu. Tako zapisujem, tako pozersko lažem.

V resnici se je začelo že veliko prej; nemara takrat, ko sem prvič bral Pesem o kamnitem pragu Gregorja Strniše, srhljivo in pretanjeno, jedrnato ubesedeno spoznanje o človekovi ujetosti (samoizročenosti?) v neizbežno in neodvrnljivo, v dokončno. Verzi, zlasti sklepni, so me kot svinčenka zadeli naravnost med oči:

“Pride svit, svet je kot prej,/ zida ni, ti lahko greš./ Greš lahko na vse strani,/ samo, ti več nisi ti.”

In veliko pozneje je bilo moje naključno strmenje v krošnjo drevesca, nedolžne rastline, ki sta jo ničevost in privoščljivost človeškega rodu morali (morali!) označiti kot “judeževo drevo”. Stiska se, listopadno drevesce, na robu vrta: z ene strani se vanj zajeda oleander, z druge se mu zadnja leta ped za pedjo približuje trdoživi bambus: pred nasiljem zimzelenih sosedov ga bo obvarovalo le še “demiurško” nasilje vrtnarskih škarij. Listje je zvečine še zeleno, a nevidni sok se že dodobra upočasnjeno pretaka skozenj in posamezni listi so naluknjani, rjavo ožgani, kot da bi jih rabeljsko igraje pohabila žareča konica cigarete.

Čez nekaj tednov bodo veje judeževega drevesa gole. Toda jesen se bo sčasoma prevesila v zimo in ta v pomladno brstenje: drevesce se bo vrnilo, bo znova pognalo. In v ta “znova” je položen navidez docela spregledljiv (torej zanemarljiv) razloček med judeževim drevesom in planoto, ki jo od domačega vrta loči pol ure zložne vožnje. Drevesce bo o "dolžnem" času oživelo, planota nikoli več. Vanjo je - huje kot že tolikokrat doslej - konec poletja nespravljivo zasekala človeška roka: stezo, ki jo prečka od juga proti severu, je najprej malce razširila (posekala grmičevje), nato pa še posula z debelim, ostrim gramozom.

Kdo potrebuje gramoz? Občasni izletniki, zeliščarji, gobarji, lovci, okoličani, ki iz gozda spravljajo požagana debla in dračje? Ne. Steza se vije po kamnatih tleh, ki jih prekriva le palec debela prst; tudi po najhujšem nalivu ne boste nabrali za borno prgišče blata. Kdo torej potrebuje gramoz, s katerim je nekdo iz vaške skupnosti dal nasuti stezo? Novodobni ljubitelji narave: motociklisti, vozniki terencev na štirikolesni pogon, sebičneži zakrnelih udov in zaslepljeni častilci lažnega napredka. Ti “zakonodajalci” planote in doline in struge spreminjajo v bebave in pošastno razrite poligone, na katerih pritlehno dokazujejo svojo (nad)moč: močnejši so, bolj so pravi, občudovanja vredni možje.

Mišičasti so in jeklene volje do moči, vendar jih je groza soočenja z resnico življenja: le zato pustošijo naravo, svojo podstat. Za nič na svetu ne bi prebrali Strniševe Pesmi o kamnitem pragu. Z gramozom posuto stezo bodo nekoč zagotovo asfaltirali, nekdanji mišičnjaki pa bodo po posteljah za špansko steno zaman koprneli po tem, da bi bingljali z vej judeževega drevesa. Sramota in ravnodušna kletev narave jih bosta preživeli. Obšli, kot človek obide kužno znamenje na nočnem razpotju.