Juhuhu! Ojej!

Januarju se podajo nizke temperature in sneg. Za zdravje materije in živih bitij. Tudi ljudi, ki smo s svojimi homatijami uspeli vse skupaj zmešati. Tudi temperature, ki so bile do včeraj spomladanske. Ob njih so si meli roke vsi, ki so ob lanski preobilno zasneženi, zmešani zimi ostali v dolgovih. Danes, kose je zima uskladila s koledarjem, pa so zavriskali tisti, ki od nje živijo.

V smučarskih centrih so minula “pomladna” meseca dodajali izgube k prejšnjim. V Hotelu Cerkno, upravljalcu edinega večjega primorskega, po mnenju smučarjev pa najboljšega slovenskega smučišča, segajo visoko.

Hotel je stavil na zimo. Zanjo se je vrhunsko opremil s pomočjo domačih moči lastnice Certe in njeno četrtino tukajšnje največje industrijske družbe Ete. Brez pomoči države, za katero je Primorska za sovlaganja preveč razvita.

Zima je Cerknemu dolgo zadoščala. Odkar pa smo si zamešali recesijo, kopiči dolgove. Vlaganja je bilo treba “poslati” na slabo banko in ker hudič ni nikoli sam, so se do včeraj na smučišču igrale le trobentice.

Čeprav bodo v prihodnjih dneh v Cerknem reševali, kar se rešiti da, bo izguba poletela še više in zahtevala odgovor na vprašanje, kako naprej.

Da zima ne zadošča, da so dolgovi nerešljivi le z zatiskanjem pasov in da se Eta in Certa krčita, v Hotelu vedo. Da pa še ni tako hudo, da ne bi vztrajali, na srečo tudi. Aduti - termalna voda, obilje kulturne ponudbe, muzejev, narava - so znani, a ob njih cincajo. Le če bodo podaljšali sezono, bodo izpolnili namen nastanka smučišča. Turizem naj bi dajal kruh Cerkljanom, ko bo čas preprostim produktom tukajšnje industrije odzvonil.

Ni še tako daleč, torej ni prepozno. Če bo pogum za odločitev, pridobitev sovlagateljev, bosta smučarski center in Cerkno s turizmom preživela. Še več! Dovolj utegne biti za vse. Tudi za tiste, ko so z današnjim “ojej” globoko zatarnali ob snežinkah, ker je njihova blagajna za čiščenje cest prazna še od lani.