Jutri je nov dan

Kakšno leto je za nami! Nad Slovenijo se je zgrnilo prav vse, kar se je lahko. Na odprti sceni smo spremljali razgradnjo vlade, dočakali predčasne volitve, delili vznemirjenje ob velikem volilnem preobratu in se nazadnje znašli tam, kjer smo bili na začetku ... pri šibki vladi in razklanem parlamentu. Tako vsaj kaže v tem trenutku, ko so sicer odprte še vse opcije za sestavo nove vlade in je vsaj teoretično možno vse, od Jankovićeve ali Janševe vlade do tretje opcije, ki jo nakazuje Virant s svojo ad hoc koalicijo.

Politika je res vznemirljiva igra z nepredvidljivimi preobrati in neskončnimi možnostmi preigravanja: bolj kot so igralci prekaljeni, bolj je igra sofisticirana in bolj vznemirljivo jo je spremljati. V tem smislu je bilo letošnje leto pravo razkošje za sladokusce, saj so politično prizorišče tik pred volitvami do temeljev pretresli novi igralci, ki so se ne le prebili v parlament, temveč takoj po volitvah tudi prevzeli pobudo v svoje roke. Virant, Žerjal in Erjavec so se tako iz stranskih igralcev prelevili v protagoniste, demonstrirali model politične učinkovitosti v korist države in državljanov ter takoj že tudi poželi rezultate. Po zadnjih javnomnenjskih anketah so se namreč prav ta imena povzpela na vrh lestvice zaupanja. Virantova ad hoc koalicija, ki je omogočila konstituiranje parlamenta, je namreč dokazala, da tudi v slovenskem prostoru obstaja tretja pot ter da je mogoče zbrati širok političen konsenz mimo starih delitev in predvsem v brk vsem mogočim botrom in omrežjem, ki bi želeli iz ozadja za vsako ceno obvladovati državo.

Za mrzel tuš v povolilnem pregretem vzdušju je tokrat poskrbel kar sam Janković kot najverjetnejši mandatar. Na odprti sceni je demonstriral politiko v njeni najbolj rudimentarni obliki. Pravzaprav ni naredil nič posebno novega in predvsem nič, česar ne bi napovedal že pred volitvami. Svoje menedžerske prijeme je preprosto prenesel na politično polje ... in s tem sprožil alarm najvišje stopnje. Se še spominjate? Država zanj ni nič drugega kot velika gospodarska družba; v gospodarski družbi pa, se ve, ima prvo in zadnjo besedo predsednik uprave, direktor ali kakorkoli že imenujemo vrhovnega šefa. A če je močna roka pri vodenju gospodarske družbe dobrodošla, dobi tovrstni stil vladanja na modelu države veliko bolj zlovešč pridih. Država seveda ni gospodarska družba in demokracija - se nismo prav zanjo borili? - ne prenese samovolje posameznika.

Če lahko sklepamo po zgroženosti Jankovićevih političnih sogovornikov, je bil šok popoln. Kako sicer razumeti opozorila strankarskih prvakov z desne in leve o avtokratskih prijemih najverjetnejšega novega mandatarja? Sicer pa naj bi se Janković hitro učil, pravi glas ljudstva. A je to bolj kot ne bedna tolažba za vse, ki že nestrpno čakajo, da se sprosti gospodarski krč, odprejo nova delovna mesta, oživijo investicije in začrtajo smernice, ki bi navdajale z upanjem in zaupanjem.

Verjetno ga ni junaka, ki bi znal napovedati, kaj lahko pričakujemo v novem letu. Za mojo mlado prijateljico Saro bi bilo dovolj, da bi dobila zaposlitev, pa čeprav neustrezno svoji visokošolski izobrazbi. Moj mladi podjetniški prijatelj Andrej bi bil zadovoljen, če bi se sprostil nepremičninski trg, medtem ko moja upokojena soseda na drugi strani ulice upa, da finančno nikoli ne bo v breme svojih otrok. Dokler je upanje in so načrti, pa je tudi prihodnost; kakršnakoli že bo, bo naša, enkratna in neponovljiva. In ker so na predvečer praznika dovoljene vse želje tega sveta, verjemimo vanje - nekatere se celo uresničijo.