Kaj bi rekla Krleža in Kocbek

Kot bi se vpletala numerologija: leta 1991 smo v Ljubljani in Zagrebu načrtno in koordinirano razglasili neodvisnost Slovenije in Hrvaške. Dve desetletji kasneje imamo oboji parlamentarne volitve na isti dan, 4. decembra 2011.

1991 dnevi zanosa, 2011 dnevi malodušja. Se bo po parlamentarnih volitvah pri nas, pri vas karkoli spremenilo? Vsesplošna kriza uničuje tudi naši državi, nacionalni domoljubni optimizem se je izpel ... Bo kdo “vbogi slovenski ino hrvatski narod” (by Primož Trubar) zmogel popeljati na pot treznega realizma?

Ob povratku na strani Primorskih novic se spomin zatiplje do Dragonje 1991, pa koncerta za mir na Hrvaškem na koprskem Titovem trgu, hitre vojne v Sloveniji in dolge hrvaške vojne. Pa strašne v Bosni. Po hrvaških mestih so padale “krmače” in “orkani”, po Zagrebu zavijajo alarmi, sam pa, ravno v Kopru, na Čevljarski, ledenim, zatulila je sirena, dvignem pogled in tu je letalo, ki pikira prav name! Ah, ne: sirena je naznanjala poldan, po nebu pa je krožil športni pilot v svojem aviončku. V glavi mi je tedaj zazvenela slovenska otroška pesmica: “avionček gori gre, bombe meče, doli gre, kamor bomba prileti, tam se šteje en-dva-tri…”, nedolžna izštevanka iz vojnih časov ... Bombe so padale tudi po Istri, nemške, italijanske, amerikanske, kot otroci smo takrat prepevali: “e la guerra finira', quando el mondo crollera' sotto le bombe ...”; bombe padajo po svetu tudi danes, toda svet se sesuva zaradi brezbrižnosti in nepoštenja…

Dve vojni sta prebodli mojo generacijo, propadli sta dve domovini, Italija in Jugoslavija, in sedaj naša dva stara naroda in naši dve mladi državi v velikem naročju EU skušata vzpostavljati temelje lastne prihodnosti. Ne gre nam najbolje od rok. “Tranzicija” je izbrisala celotne ekonomske in družbene sisteme, novega sveta nismo ustvarili, le starega smo uničili. Tudi moja generacija, zdaj že rahlo prezrela, je v vsej svoji živahnosti - pasivna. Prav mi, v “letih modrosti”, bi svojima narodoma morali zagrmeti besedo, kot je to nam znala povedati generacija naših očetov in dedov. Kaj bi danes rekla Kocbek in Krleža, kako iz krize, kako se skobacati iz razkolov preteklosti, kako razvijati, krepiti nacijo sedaj , ko je svobodna?

Konec oktobra je umrl filozof Radomir Konstantinović, še eden velikanov uma, ki je leta 2002 zapisal pomembno sporočilo srbskemu, pa tudi hrvaškemu in slovenskemu narodu: “Boj proti nacionalizmu je boj proti samoti. Zakaj? Zato, ker je samota eksistencialna oblika totalitarizma, vsakega, tudi tistega z začetka devetdesetih.”

Smo izobraženci & razumniki danes sposobni in voljni s prstom pokazati na “mesarsko mentaliteto naših narodnjakov” (I. Cankar) in “kurnik” v parlamentu (A. G. Matoš)? Hrvaška in slovenska inteligenca se, zazibani v romantični nacionalni sen, ogibata bridke cankarjanske in matoševske kritike in dovoljujeta, da “mesarska mentaliteta” prosto ordinira po nacionalnem “kurniku”. V tem vidim ključni problem (tudi) naših dveh narodov in držav. Vsaj s peresom bi se morali postaviti na čelo wallstreetske vrste, ampak ne, raje se skrivamo za svojimi zagotovljenimi akademskimi apanažami in sinekurami! Politična indolenca in zgodovinska amnezija hromita naš živčni sistem, saj je veliko bolj udobno vodstvo prepustiti tajkunskim šarlatanom, politikantskim mešetarjem in medijskim gizdalinom.