Kaj lahko storimo za naše potomce

Na podoben način kot se Lučka Kajfež Bogataj, vodilna slovenska klimatologinja, ob dnevu ekološkega dolga pojavi v nacionalnih medijih in razlaga o našem nevzdržnem življenjskem slogu, ki Zemljo in z njo človeštvo nezadržno vleče v propad, na tem mestu novinarji Primorskih novic papagajsko ponavljamo, da ukrepi za zmanjšanje ogljičnega odtisa in izpustov toplogrednih plinov niso zadostni in ne obrodijo sadov. Sodobna človeška družba je tako zavožena, miselnost urbaniziranega posameznika tako izkrivljena, pohlep vseh skupaj tako izrazit, da si žagamo vejo, na kateri sedimo. Hkrati pa si poslabšujemo kakovost življenja, v imenu katerega smo povzročili to ekološko razdejanje. Uničeni sadeži in posevki, razsute strehe in ceste, podrta drevesa, več kot 35 Celzijevih stopinj, vse to nam slabša kakovost bivanja.

No, če skušamo tudi pri tej zadevi gledati pozitivno, se lahko tolažimo, da letos v javnem diskurzu ni več dvomov v obstoj podnebnih sprememb. Splošno sprejeto dejstvo je, da je prav človeška dejavnost glavni generator spreminjanja okolja, ki ga tudi v Sloveniji in na Primorskem občutimo praktično že vsak teden. Toča v prejšnjem tednu in torkov tornado nad Ilirsko Bistrico sta zgolj lokalna vidika teh trendov. In še huje bo, saj se kljub podpisanim memorandumom in resolucijam ekološki odtis ne zmanjšuje oziroma se zmanjšuje prepočasi.

Še huje bo, saj se kljub podpisanim memorandumom in resolucijam ekološki odtis ne zmanjšuje oziroma se zmanjšuje prepočasi.

A je najlažja pot uperjanje kazalca v oblast, v politike in lastnike multinacionalk, češ da niso pripravljeni sprejeti ustreznih politik. Toda saj nihče ne bo izvolil politika, ki bi zagovarjal nižjo gospodarsko rast, zmanjšanje industrijske proizvodnje, manj potrošništva ... Morda pa bi se tokrat lahko uzrli tudi vase oziroma se vprašali, kaj lahko storimo za dobrobit človeštva in naše potomce. Morda bi se iz Šalare do plaže v Žusterni pripeljali s kolesom in ne z avtomobilom, morda ne bi vsako sezono zamenjali pol garderobe, morda ne potrebujemo toliko plastičnih posodic in vrečk, morda ne bi kupili poceni napravice iz Kitajske in eksotičnega sadeža, saj so stroški njihovega prevoza do nas nesorazmerni v primerjavi s koristnostjo, morda bi se odpovedali vikend skoku z letalom v London na kavo, morda dvakrat na teden ne bi jedli mesa, morda bi perilo posušili na soncu in ne v sušilnem stroju ...

Vsak posameznik vsak dan sprejme na stotine odločitev, ki vplivajo na večji (ali manjši) ogljični odtis in s tem na podnebne spremembe. Dokler je pri veliki večini v ospredju teh odločitev lagodnost življenja in naše osebno počutje ne glede na ceno, ki jo plačuje okolje, se položaj narave na Zemlji ne bo izboljšal. Do tedaj se tudi dan ekološkega dolga, ki smo ga obeležili včeraj, ne bo pomaknil proti koncu koledarskega leta.