Kaj pa zdaj?

Čas za Desusov odhod iz koalicije ne bi mogel biti bolj primeren. Bilo bi nekoliko shizofreno, predvsem pa škodljivo za strankin ugled, če bi vlada v referendumski kampanji promovirala reformo, Desus kot del vlade pa udrihal proti njej.

Predvsem pa je upokojenska stranka sebi v prid izkoristila nizko javnomnenjsko podporo vladi. Izkazala se je kot tista, ki je z napovedjo odhoda po referendumu o malem delu vladno hiranje premaknila z mrtve točke. Kdor zapusti slabo družbo, običajno le pridobi.

Glede na že večkrat dokazano politično spretnost Erjavca, se ni bati za njegovo usodo. Pred vprašanjem, kaj zdaj, se je bolje kot Desus znašel preostali vladni trojček. Zares bo svoj rejting skušala dvigniti z umikom Gregorja Golobiča iz vlade dan pred referendumom, nato pa morda tudi z odhodom iz koalicije. LDS se je odločila, da bo na duše volilcev pihala z videzom zanesljive partnerice, ki si do referenduma ne rešuje kože.

Največja teža je na največji, na SD, ki mora kar se da hitro poiskati scenarij, s katerim bo koristila tudi sebi. Naklonje-nost predčasnim volitvam plahni - nad takšno rešitvijo je pričakovano navdušena SDS, ki bi se na račun splošnega nezadovoljstva z vlado zlahka zavihtela na oblast.

V igri so še drugi scenariji, s katerimi bi si lahko vlada kupila čas do rednih volitev: od rekonstrukcije z istim mandatarjem do izvolitve novega mandatarja, ki bi mandat pripeljal do konca, in glasovanja o zaupnici, ki bi jo premier po padcu pokojninske reforme vezal na interventni zakon, v primeru, da bi jo dobil, pa vladal do rednih volitev.

Težava prvega in tretjega scenarija je, da bi vlada še naprej delovala pod vodstvom človeka, za katerega tudi koalicija meni, da je del problema in ne del rešitve. Primerne osebe, ki bi po srednjem scenariju vskočila do rednih volitev, pa ni na vidiku.

Desusov izstop tako še zdaleč ni vrhunec vladnih peripetij. Je le skromen uvod v tisto, kar sledi.