Kaj po Macronu?

Zmaga sredinskega in proevropskega Emmanuela Macrona v francoski predsedniški tekmi z izolacionistično in protievropsko Marine Le Pen s seboj nosi tudi nekaj simbolike. Pustimo ob strani vprašanje, kako uspešen bo na oblasti - bo Francijo po sarkozyjevsko postavljal nazaj na svetovni zemljevid najvplivnejših ali bo po hollandovsko stal ob strani in požiral očitke o neučinkovitosti. Poglejmo raje širšo, evropsko sliko.

Do Macronove zmage je namreč prišlo le dva dni pred 57. obletnico predstavitve Schumanove deklaracije, ki velja za enega od temeljev današnje EU. Če bi v nedeljo zvečer slavila Le Penova, bi se danes precej verjetno že spraševali, kdaj lahko pričakujemo prvi korak frexita. Če bi se za izstop(anje) odločila ustanovna članica in članica evroskupine Francija, bi bil to za usodo povezave precej močnejši udarec, kot bo to izstop vedno malo posebne Velike Britanije z njenim funtom in članstvom “šele” od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Proevropski optimist bi dejal: rešeni smo, najprej je po glavi dobil Nizozemec Wilders, zdaj še Le Penova. Pa ni tako preprosto!

Evropska unija ima številne večje težave od dveh politikov, ki se jima (še) ni uspelo povzpeti na oblast. V svetovnem merilu izgublja vodilno vlogo, hromi jo birokratizacija, v krč jo spravlja boj s terorizmom, potapljata jo staranje prebivalstva in draga delovna sila, ključno težavo pa predstavlja odsotnost skupne usmeritve. Kaj imajo skupnega članice Višegrajske skupine, Nemčija, Italija, Grčija in Slovenija? Ne prav dosti, res je.

Evropa kot ideja ni rešena ali poražena s porazom ali zmago tega ali onega politika. Porazi in zmage so na terenu, na meji med Slovenijo in Hrvaško, denimo. Ob nadzoru dokumentov, ko iz Italije vstopamo v Francijo ali ob preslišanju italijanskih pozivov, da begunci z Lampeduse niso le njen problem ... Če bo Macron Evropi prinesel kaj več od statusa quo, bo to veliko.