Kaj s kmeti

Država bo v prihodnjem letu pobrala tretjino več dohodnine od kmetijske in gozdarske dejavnosti, ker bo bolj pravično porazdelila obremenitve. Na neprimernost dosedanje ureditve, ki je s pavšali nedavno nadomestila podoben sistem, kot ga bomo spet imeli, naj bi opozarjala tudi varuhinja človekovih pravic. Ampak, se vprašamo, je bilo te nepravičnosti kar za tretjino? In podobno se sprašujejo kmetje, ki opozarjajo, da prvi koraki kmetijske reforme, v osredju katere je treba za vsako ceno povečati stopnjo domače pridelave, načenjajo naše kmetijstvo.

Menda obstaja izračun, da kar 97 odstotkov slovenskih kmetov ne zasluži zajamčene plače. Če drži vsaj na pol, ne preseneča, da ni pretiranega navdušenja za kmetovanje, še zlasti med mladimi. Brez kmetov ne bo samooskrbe, ključnega cilja nove kmetijske politike, za dosego katerega naj bi bilo konec pozidave kmetijskih zemljišč, konec košnje travnikov zgolj za subvencije, konec zaraščanja, konec veriženj, zaradi katerega so kmetje dobili le za vzorec tistega, kar je plačal potrošnik.

Nobena skrivnost ni, da so bile v Sloveniji subvencije za kmetijstvo donosna dejavnost za velike pridelovalce, kot tudi ni nobena skrivnost, da slovensko kmetijstvo temelji na majhnih kmetih, ki so na račun nekoga drugega velikokrat poslušali zgodbe o novodobnih kulakih.

Drži, da so za kmetovanje namenjene številne subvencije, ki naj izničijo neugodne pogoje in spodbujajo pridelavo, zlasti bolj zdrave in bliže mizi pridelane hrane. Zanje so morali kmetovalci velikokrat potiti hladen pot, da so v obrazce pravilno postavili vse vejice in jih gori, v beli Ljubljani, niso osorno zavrnili, češ da vloga ni pravilno izpolnjena. Mali pravijo, da so subvencije za velike, veliki, da jih ni dovolj, da bi bili konkurenčni. Drži tudi, da je kmetijstvo gospodarska dejavnost, pa vendarle z vrsto posebnosti. Te ne kličejo k odpustkom, ampak k usklajenemu in v novi optimizem naravnanemu delovanju.