Kaj škripa?

Kdor je želel kandidirati za mesto umetniškega koordinatorja Slovenskega stalnega gledališča (SSG), je moral do včeraj poslati svoj življenjepis in umetniški načrt. Upravni svet bo izbral najboljšega.

Videti bi bilo, da je vse lepo in prav, pač skladno s tovrstnimi razpisi. A ko gre za slovensko gledališče v Trstu, gre redkokdaj kot po maslu. Vedno se kaj zatakne, neizbežno se v delovanje in ugled gledališča zarežejo dvomi, pomisleki, javne polemike ali neprijetne govorice. Tudi tokrat. Nekaterim se zdi nenavadno, da je upravni svet, ki se mu izteka mandat, tako hitel z razpisom. Hkrati pa niti ni jasno, ali je svet popoln, ko pa je ena članica hitro po imenovanju že odstopila.

Kakšni so zato obeti? Smo glede na primere iz zadnjih let sploh prepričani, da bo umetniški koordinator res delal tri leta in brez težav uveljavljal svoje umetniško videnje?

Vprašajte dozdajšnjo umetniško koordinatorico Diano Koloini. Ko je lani prišla v Trst, je seveda vedela, da se ni zaposlila v Koromandiji. A prav gotovo ni pričakovala, da bo njeno delo v tolikšni meri odvisno od raznovrstnih, tudi zoprnih dejavnikov.

Tudi če SSG uprizori kvalitetno igro, odziv občinstva ni dober. Slovenci v Trstu in Gorici so se svojega gledališča malodane naveličali. Nekoč je bil vpis abonmaja zamejsko zapovedano pravilo, danes ni več tako. Nekdanji gledalci ne čutijo potrebe, da bi se vrnili v gledališče, ki ne ponuja tega, kar ponuja italijanska (popularna) konkurenca. Hkrati pa je SSG že nekaj let na slabem glasu. Polemike o visokih plačah in neprijetnih vplivih politike pri kadrovanju so pustile še kako vidne sledove.

Kdo je kriv za to? Dozdajšnje umetniško vodstvo gotovo ne. Zato dela Diane Koloini sploh ni mogoče oceniti.

Ocenimo lahko zgolj sedanje razmere. In če gledalcev ni, potem ni dobro. Najlažje bi bilo reči, da je vsega kriv denar, ki ga je vedno premalo. A to bi bil izgovor. Težave niso samo zunanje, skrivajo se tudi v kolesju SSG. Kdor ga poganja, naj se tega zaveda.