Kaj tudi to stane?

Kmalu bo leto naokoli, odkar so predsednik vrhovnega sodišča, minister za pravosodje in predsednica vlade podpisali zavezo državljanom za izboljšanje stanja v sodstvu. Naloge so bile jasno razdelane: sodišča naj hitreje in učinkovitejše delajo, da bodo zaostanki (s)kopneli, vlada pa naj poskrbi za osnovne razmere, da bodo sodišča tako lahko delala. Tudi s spremembo zakonodaje, če je to potrebno.

Pa se je tako začela nova era ... Statistični kazalci sodišč so se začeli izboljševati, pravosodni minister je z neverjetno hitrostjo predstavljal zakonodajne spremembe, parlament jih je potrjeval in sodnike je, še posebej po spremembi stečajne zakonodaje, počasi začela boleti glava. Zdaj je jasno, da bo marsikateremu sodišču zmanjkalo denarja za postopke še pred prvo obletnico podpisa zaveze. Bodo sodišča zaprla vrata še pred sodnimi počitnicami in jih pustila zaprta do konca leta? Težko verjetno. Vlada bo že nekje napraskala kakšen drobiž tudi za te namene.

Zanimivo je, da vlada po petkovem opozorilu predsednika vrhovnega sodišča, da lahko delo sodišč povsem zastane, ni trenila niti s trepalnico. Že pred časom si je pravosodni minister ob vprašanju, kaj bo ministrstvo storilo v primeru, če sodstvo z dodeljenim denarjem ne bo zmoglo doseči zastavljenih ciljev, preprosto umil roke s pojasnilom, da je sodstvo samostojni proračunski porabnik. Po domače povedano: da se mora pač pogajati s finančnim ministrstvom, če želi iztržiti še kaj. Domnevamo pa, da sodstvo trenutno ni prednostna skrb finančnega ministra.

O tem, kakšna je odgovornost avtorjev zakonodaje, ki uspeva pospešeno prazniti proračune sodišč, pa tudi tistih, ki so takšno zakonodajo brez razmišljanja o posledicah sprejeli, seveda nihče ne izgublja besed. Kvečjemu se kdo sprašuje: pa kaj tudi to stane? Verjetno pa bi marsikomu, tudi v političnih vrhovih vseh barv, še najbolj odgovarjalo, če bi sodišča prav zares zaprla vrata. In še država bi privarčevala ...