Kaj zdaj?

Evropska unija razpada. In kaj zdaj? Mogoče je že skrajni čas, da se spoznamo. Pred kratkim sem bral intervju s poljskim finančnim ministrom, ki je na glas razmišljal, da bi lahko Evropo doletela nova vojna. Če se dobro spomnim, tudi neki naš politik je nedavno na glas razmišljal, da je v današnji krizni situaciji možno, da izbruhne vojna na stari celini. Zadnje čase politiki, ki so v glavnem plačani za to, da govorijo, govorijo, ne da bi se zavedali teže svojih besed. Kar je žalostno, če že ni komično.

Kar se vojn tiče, razvite države se pravzaprav niso nikoli nehale vojskovati. Naučile so se le, da jih bijejo čim dlje od svojega praga, na manj razvitih območjih. Današnja že kar dolga gospodarska in finančna kriza je ustvarila razmere, ki običajno povzročijo konflikte: brezposelnost, revščino, negotovo prihodnost, krizo vrednot ...) Znašli smo se v težjem položaju, kot so afriški begunci pred obalo Lampeduze. Ti se vsaj tolažijo z iluzijo o evropskem Eldoradu. Nam, ki v njem živimo, je ostala samo še iluzija nemške obale, ki je verjetno manj prijetna od krasnih sicilijanskih plaž.

Kaj bo, če Grčija izstopi iz evro območja in če propade evro? Vprašanje ni retorično, ampak zelo konkretno. Nemška kanclerka Angela Merkel je prepričana, da bi ob propadu evra, propadla tudi Evropa. Sprožil bi se domino efekt, ki bi sesul evropsko papirnato meta državno konstrukcijo, ki neprepričljivo združuje različne narode in kulture. Meta državna konstrukcija, ki razen monetarne identitete in obsežne birokracije ni znala ustvariti nobene druge skupne vrednote. In prav v tem je problem Evropske unije, in ne v cikličnih gospodarskih krizah. Prav zaradi tega so nepremišljene izjave politikov o možnih vojnah lahko uresničljive. Padec notranjih evropskih meja in skupno monetarno območje ni prav nič bolj zbližalo Francozov in Nemcev, Špancev in Portugalcev ali Italijanov in Slovencev. Še vedno nas ločijo okopi, ki jih imamo v glavah. Obnašamo se še vedno kot tujci v skupnem domu brez strehe.

In kaj zdaj? Kako naprej? Najhuje bi bilo, da si spet izmislimo kakšne turnusne leninistične profesionalne revolucionarje, ali patriote s križarskim navdihom. Mogoče bi nam prišel prav antijugonostalgični refren, ki sem ga slišal pred kratkim: “Bratstvo i jedinstvo je završilo. Vrijeme je da se upoznamo!” Bratstva in enotnosti je konec. Čas je, da se spoznamo.