Kako kaj dialog?

Mandat poslancev bo trajal samo dobra tri leta, pa je bil vseeno pester. Prvič v zgodovini samostojne države se je zgodilo, da je bil eden od poslancev pravnomočno obsojen, prvič se je zgodilo, da se je skupina prenapetih državljanov s kamenjem znesla nad pročeljem parlamenta, prvič je odstopil predsednik državnega zbora. Koalicijske stranke so se prepirale med seboj; v času globalne krize, ko bi morala vlada z avtoriteto uveljavljati svoje rešitve, se je tako vse več poslancev selilo v opozicijske klopi.

Bili smo tudi priče ustavni obtožbi predsednika republike, ki je s podelitvijo nekega odlikovanja prekoračil meje dobrega okusa. In zgodilo se je, da je največja opozicijska stranka, SDS, o predsedniku ponaredila arhivske dokumente, kar je nedopustno in zavržno dejanje.

Dogodki minulega triletja se med seboj ne zdijo povezani; bilo je vsega, od barabij do razprtij, ki so postopoma pripeljale do tega, da gremo 4. decembra - takisto prvič v zgodovini samostojne države - na predčasne volitve.

Skupna točka vsega omenjenega dogajanja je v tem, da državljani parlament občutijo kot leglo marsičesa nezdravega, poslance pa vidijo kot “jezikače”, ki so v časih, ko mnogi ljudje nimajo dela, preveč plačani.

Nekateri si želijo rešitelja s trdo roko, ki bi po decembrskih volitvah stvari postavil na mesto, a tudi s tem se ne gre igrati. Dokler svet ne bo iznašel česa boljšega, se še vedno velja postavljati v bran parlamentarni demokraciji. Tudi proporcionalni volilni sistem, ki spušča v parlament male stranke in terja veliko dogovarjanja pri vladanju, nas ni pripeljal v sedanje težave.

Srž težav tiči v kulturi in zgodovini, ki še do nedavnega političnega dialoga ni nagrajevala. Da se izključevanje ne obnese, ne dokazuje le propadli mandat, ampak tudi 20-letni razvoj države, ki ni temeljil na povezovanju. Morda bi zato pred tokratnimi volitvami veljalo opazovati, kako kandidati gledajo na svoje tekmece.