Kako šele v regiji?

Osemnajst let je že minilo, odkar se je nekdanja sežanska občina razdelila na štiri nove, manjše in mlajše. To so občine Komen, Sežana, Divača in Hrpelje-Kozina. Sprejem delitvene bilance je bil zanje dolgotrajno in nelahko delo, tako kot so ločitve lahko dolgotrajne in naporne. Če sta zakonca dva, je težko, če se morajo sporazumeti štirje člani družine, pa je še težje.

Toda štiri občine se ne morejo dokončno raziti. Vežejo jih skupni razvojni izzivi in problemi. Skupaj lahko svojim občanom na številnih področjih zagotavljajo mnogo boljše storitve, pa še znatno manj jih stane, kot če bi vsaka ustanavljala svoj lasten zavod. Zavod za gasilno in reševalno službo in Kosovelova knjižnica sta lep primer tega. Prav zato so si občine v zadnjih letih omislile tudi skupen medobčinski inšpektorat in redarstvo ter skupno revizijsko službo.

Povsem zastonj pa tako sodelovanje vendarle ni. Tudi enostavno ne, ko se je treba prilagajati in sklepati kompromise. O tem priča dolga zgodba Kraških lekarn, v kateri skuša svoje interese uskladiti sedem občin. Od časa do časa je slišati pobude, sedaj na primer iz Divače in Komna, da bi tamkajšnje vrtce kazalo “oddvojiti” od matičnega in jih raje “pripojiti” k tamkajšnjim šolam.

Razumljivi so argumenti vseh vpletenih. Največja občina, to je Sežana, prispeva največ denarja za delo skupnih zavodov, zato želi imeti nanje največ vpliva. Manjše občine se svojemu vplivu ne želijo odreči, bojijo se, da bi lahko bile znova odrinjene v kot in preslišane. Na potrebe njihovih prebivalcev bi večje sosede hitro pozabile, še posebej, če bi primanjkovalo denarja, menijo.

Če bi večino vpliva dobila ena sama občina, bi bilo odločanje morda hitrejše, vprašanje pa, ali tudi bolj demokratično. Pa še eno vprašanje se odpira - kako bodo te iste občine sodelovale in usklajevale svoje interese, če bodo kdaj del skupne regije? Bodo znale poiskati kompromise ali pa bodo med seboj merile golo fizično moč?