Kako smo uničili solidarnost

“Hej, točno, tvoj oče je bil policist. Ampak vi ste se kot Koprčani kopali kar na koprski plaži. Saj niste obiskovali policijske plaže na Debelem rtiču?” Provokacija ne bi mogla biti boljša. Skočil je v zrak, oči so se zasvetile in začela se je dolga, romantično-nostalgična štorija o najboljši plaži vseh časov, ki je imela vse. Čisto morje. Zeleno travo, na kateri si je lahko vsakdo mehko postlal za popoldansko siesto. Igrišče za košarko in dovolj prostora za nabijanje nogometne žoge. Peskovnik, v katerem so nastajali gradovi. Drevesa, med katerimi si napel elastiko in igral gumitvist. Celo pogled na Trst. Drevesa, za katerimi si se skrival v igri ali pa poljubil dekle. Staršev nisi ne opazil ne slišal, le zavijanje praznega želodca te je vsake toliko kot magnet potegnilo do mamine hladilne torbe s paniranim piščancem in krompirjevo solato, nakar je iz denarnice padlo nekaj dinarjev ter si smel do trgovinice na plaži po ježka ali kornet.

Pisal se je socializem, po cestah so vozili fički in stoenke in lade, policisti, takrat miličniki, pa so gradili Počitniški dom Debeli rtič. V trgovinah ni bilo mogoče kupiti španskega pršuta, brezalkoholnega piva ali sadnega jogurta iz pasijonke s kolibrijevim mlekom, ni pa manjkalo človeške solidarnosti. Prostor za počitniški dom na Debelem rtiču je bil že leta 1961 dodeljen delavcem notranjega ministrstva in policije, zaposleni pa so še do leta 1987 prispevali denar od regresa za letni dopust ter prostovoljno gradili in urejali počitniško naselje. Prišla je osamosvojitev Slovenije, vojna na Balkanu, vstop v Evropsko unijo, a je policijska plaža še vedno živela.

35.000 kvadratnih metrov veliko območje je dovolj veliko za sobivanje beguncev, policistov na počitnicah, naključnih turistov in domačih ljubiteljev morja. In veliko premajhno, da bi ostalo zanemarjeno.

Nakar se je leta 2016 z begunsko krizo vse spremenilo. Država je prostore dodelila Uradu za oskrbo in integracijo migrantov ter policistom prepovedala letovanje, čeprav smo šele leta 2022 dovolili beguncem, da se naselijo v policijske počitniške bungalove. Vmes pa sta dolgih šest let država kot lastnik in ministrstvo za notranje zadeve kot uporabnik mižala na obe očesi in dovolila, da so se stavbe odele v smeti, pajčevino in razbitine. Kakšno odprtino so zabili z deskami, niso pa dovolili živim, da ohranijo tisto, kar so gradili predniki. Lahko bi postopali drugače, dovolili občini Ankaran ali podjetnemu posamezniku, da začasno najame objekte, saj jih ne uporablja prav nihče od beguncev. Jeza Policijskega sindikata Slovenije, ki zahteva, da se policistom vrne kraj za počitnikovanje, je povsem na mestu. Kajti 35.000 kvadratnih metrov veliko območje je dovolj veliko za sobivanje beguncev, policistov na počitnicah, naključnih turistov in domačih ljubiteljev morja. In veliko premajhno, da bi ostalo zanemarjeno.