Kam bi ga del?

Doslej je v samostojni Sloveniji potekalo toliko volitev, da je postalo predvidevanje, kje ima katera stranka dobre možnosti za izvolitev, že precej preprosta matematika. Obala in Nova Gorica - mesto, običajno pa tudi Sežana, so za politično desnico neosvojljiva trdnjava. Povsem drugače je na podeželju; zlasti volilni okraji Tolmin, Ajdovščina in Postojna so okolja, v katerih lahko stranke, ki se umeščajo desno od sredine, realno računajo na izvolitev svojega poslanca.

SD lahko v Koper za kandidata postavi sirkovo metlo, pa bo ta tam dobila zelo spodoben odstotek glasov. Enako je doslej veljalo za SDS v Ilirski Bistrici. Omemba teh dveh strank v takšnem kontekstu ni naključje. Ilirska Bistrica je v preteklosti že izvolila Milana Zvera, le nekaj glasov do izvolitve pa je tam zmanjkalo Dimitriju Ruplu in nazadnje Vitoslavu Türku. Od naštete trojice bi bilo sicer s Primorsko še najlažje povezati Türka, ki na obali suši sadje ...

Če smo se pri SDS že navadili na to, da pri umeščanju kandidatov sledi strankinim ciljem - zaradi česar je kandidatura domačina Dušana Grbca v Ilirski Bistrici letos precejšnje presenečenje - pa se je zdaj aroganca do lokalnega okolja preselila v SD. Dušan Keber, minister za zdravje iz časov močne LDS, ki se zdaj kot nov obraz volilcem ponuja v stranki Solidarnost, se bo 13. julija v parlament poskušal zavihteti s pomočjo koprskih volilcev, lojalnih stranki SD. Opisano je za normalen okus morda težko prebavljivo, povprečnemu Koprčanu, ki - tako očitno menijo vodilni v stranki SD - prenese vse, pa to ne bo odpiralo moralnih dilem in ranilo patriotskih čustev.

Takšen je pač slovenski volilni sistem: strankarskim strategom tako zelo pisan na kožo, da je do volilcev že prav žaljiv. A kaj moremo? Le želimo si lahko, da bi nekoč prišlo do sprememb, morda v smeri uvedbe kombiniranega volilnega sistema. Spremenijo pa ga lahko samo poslanci; taisti, ki se bodo s pomočjo sedanjih pravil prebili v poslanske klopi.