Kam naj piha veter

Evforija, ki je zajela pobudnike vetrnih elektrarn, se počasi umirja. Čeprav so imele sprva veliko podpornikov, ker da so čist vir obnovljive energije, in čeprav se je nekaj časa zdelo, da so zaradi državnih podpor in zagotovljene odkupne cene za investitorje kokoši, ki nesejo zlata jajca, je od kopice pobud ostala le peščica.

Na Primorskem se je v zadnjih letih zvrstilo vsaj enajst uradnih pobud za gradnjo vetrnih elektrarn. Sedem investitorjev je namere že opustilo, večinoma iz ekonomskih ali birokratskih razlogov, le eden zaradi nasprotovanja varuhov narave. S postopkom nadaljujeta dva, tretji bo jeseni morda že gradil, le dve vetrnici stojita. A lahko se zgodi, da se bo prva morala zaradi hrupa ustaviti in da bosta dve pobudi okoljsko sporni. Tako bi po najbolj črnem scenariju od vseh pobud ostale samo vetrnica pod Nanosom in deset mini vetrnic pri Kozini.

Državni energetski strategi bodo razočarani. Da bi zadostili zavezam, ki smo jih dali Evropi, bi morali do leta 2020 postaviti vsaj za 119 megavatov vetrnic. Ali jih nadomestiti z drugimi obnovljivimi viri, a nam tudi tam (z izjemo sončnih elektrarn, kjer smo bili skoraj prehitri) slabo kaže.

Odhajajoči minister je videl rešitev v hidroelektrarnah. A kaj, ko naša država ne premore osnovne gospodinjske, kaj šele podjetniške logike. Za gradnjo hidroelektrarn Brežice in Mokrice ni ovir - le denar iz vodnega sklada in morda še od kod bi morala država nameniti. A denarja za naložbe, ki bi v prihodnjih letih izdatno polnile vodni sklad, ni. Ker se v tej državi namesto za naložbe zadolžujemo za sprotno porabo. Samo da imamo nekaj mesecev socialni mir.

Pameti že dolgo ni več. Tudi pri novem energetskem zakonu je nerazumljivo, kako je lahko ustavil postopek pridobivanja energetskega dovoljenja za že oddane vloge. Predvsem pa pustil mnogo stvari nedorečenih.

Zato bi moral veter najprej zbistriti zmedene glave, šele zatem morda zapihati v vetrnice.