Kam so izgnali satiro?

V nedeljo zvečer se je med curljanjem volilnih rezultatov marsikomu smejalo. Mnogim je kajpada tudi hodilo na jok in tretji so jokali - od sreče ali obupa. A kdor ima kaj smisla za ironijo, se je bržkone moral nasmihati. Pa ne prešerno. Na eni strani je gledalec pred ekranom doživljal brutalen preobrat, ki je dneve poprej že skoraj ustoličenega mandatarja ponovno postavil na nehvaležno, a udobno drugo (najbrž opozicijsko) mesto. Na drugi strani je bilo bučno slavljenje novega levičarskega mesije, ki ima levičarskega bore malo. Skratka, pri nas imamo stanje, ki kar kliče po satiri. Po pronicljivem, duhovitem, ironičnem, a tudi svarilnem seciranju družbenih in političnih anomalij. Žal pa so satiro na nacionalni televiziji že zdavnaj pokopali.

Zadnje sezone TV Popra res niso bile briljantne, a bile so boljše kot nič. Nato je ta nič zapolnil Hri-bar, ki je tudi proti koncu v moči refleksije nihal, a je bil v svojem bistvu precej blizu satirični oddaji, kakršno si odprta in razmišljujoča družba zasluži. A zgodil se je satirični mrk. Ko so Hri-bar ukinili, je bil marsikdo prepričan, da se obeta kakšna novost. Da se je oddaja pač izpela in bo treba malce premisliti o čem novem. A zgodilo se ni nič. In zdaj imamo nič. Ali pa skoraj.

Politika seveda nima interesa, da bi se iz nje norčevali. Ali kot pravi definicija satire, da bi na oster in zbadljiv način prikazovali (politično in družbeno) resničnost. Tega interesa nima ne leva ne desna politična struja. Slednja samoironije sploh ne premore, kaj šele da bi se znala nasmejati na svoj račun. Levica, ki v tem pogledu deluje bolj sproščeno, pa tudi ne bo sama spodbujala šal na račun svoje v nebo vpijoče nekonsistentnosti.

Danes se zdi, da je vsa satira na nacionalki zgoščena v besedilih, ki jih za svoje imitacije piše Klemen Slakonja. Kako ironično, da je ta kritični, a obenem duhovit vpogled v našo družbo kamufliran v Misijo Evrovizija, katere poslanstvo je vse prej kot razsvetljensko. Pa še tam ne gre brez zapletov. Slakonjinega Chrisa Martina, ki je pel “avtorsko” besedilo Janeza Janše, so denimo v predvolilnem mesecu cenzurirali. Še tisto malo, kar imamo, je torej treba žrtvovati na oltarju politike. A glej ironijo: niti to ne pripomore k boljšemu volilnemu izidu.