Kamni imajo dušo ...

Komentarji
, posodobljeno:

... in ne lažejo. Ne verjamete? Pa poglejmo. Bilo je v začetku devetdesetih let minulega stoletja, ko so se mestni možje piranske občine odločili, da bodo porušili znamenito hiško nekdanje železniške postaje Parencane v Luciji. Prelepa kamnita hiška se je morala umakniti tokovom sodobnega časa, novim stanovanjskim blokom. Z načrti občinskih veljakov se niso vsi strinjali, a po dolgih in tudi vročih razpravah ter vztrajanju levje razpoloženih varuhov kulturne dediščine so vendarle sklenili kompromis: stavbo bodo porušili in ohranili vse kamne ter jo ponovno “postavili” na bližnji lokaciji, saj gre za pomembno stavbno dediščino, ki odraža identiteto kraja.

Zabrneli so gradbeni stroji, nekdanja železniška postaja se je pod velikim zobom bagra sesula kot hišica iz kart. Ob pravem gradbenem pogromu so se ohranili le najmočnejši kamni. Šibkejši, ki jih je zob časa že povsem načel, so se zdrobili. Bager je bil močnejši. Kamne, ki so “preživeli” rušenje, so zmetali le nekaj sto metrov vstran in jih ogradili, da se radovedneži ne bi zgražali nad kupom kamenja, ki je bil nekoč hišica.

V več kot dvajsetih letih v piranski občini niso zmogli ali hoteli izpolniti obljube - tudi zapisane, da ne bo pomote -, da bodo postavili novo hiško. Iz starih kamnov, ki bi morali ustrezno hranjeni in oštevilčeni čakati, da jih znova vzidajo in zanamcem ohranijo zgodbe nekega časa. Zmogli so jih le znova naložiti na kamion in jih odvreči na deponijo v Dragonjo. In tam zdaj, kolikor jih je pač še ostalo, čakajo ...

In ko smo že mislili, da se kaj podobnega ne more več zgoditi, se je zgodil mandrač. Tudi tu je na velikem pomolu piranskega pristanišča bager surovo zagrizel v velike bele kamne, zlizane od morja, vetra in sonca. Enaka usoda je doletela še visoke kamnite bele bitve. Bitve, ki so bile nekaj posebnega in ki bi, če bi znale govoriti, lahko noč in dan pripovedovale svoje zgodbe o mestu in ljudeh, s katerimi so se dotikale vsakdana. Dolga desetletja so bile to bitve ljudi, ki so v mestu živeli in žive še danes.

A pred meseci so jih nasilno iztrgali z obale, zmetali na kup kot staro šaro in odpeljali. Polomljene so jih skupaj z velikimi belimi monoliti odložili kar na robu sečoveljskega krajinskega parka, tik ob mreži. Niso jih oštevilčili, niso jih shranili, kot so obljubljali in kot bi, če bi imeli mesto radi in jim ne bi bilo tako malo mar zanj, morali. In tako zdaj tudi bitve čakajo ...

Vem, da to nista osamljena primera tovrstnega barbarizma v Luciji in starem mestnem jedru Pirana, a sta zagotovo med najbolj v nebo vpijočimi. Očitno pa ne dovolj “velika”, da bi odgovorni mestni možje ukrepali. In dane obljube vendarle spremenili v dejanja. Včasih imam občutek, da se nam nenehno smejejo v brk, češ, kaj nam pa morete! Imajo prav?

Iz zgodb, starih desetletja in več, kot da se nismo ničesar naučili. Se bomo iz najbolj sveže zgodbe, imenovane mandrač, kaj naučili? Gradbenih strojev ob obali ni več, povsem razsuto pristanišče bo takšno pričakalo poletje in jesen. In to “samo” zaradi neizpolnjene obljube, zapisane na papir. Tako je to, kadar imajo kamni dušo in ne lažejo.