Kamni le še na sliki

Pred dvajsetimi leti je pod bagri v Luciji padla stavba stare železniške postaje ozkotirne železnice Parencane, zgrajena iz klesanih kamnov. V imenu urbanega razvoja naselja, kakopak. Tedaj so piranski možje skupaj z varuhi kulturne dediščine zelo glasno zagotavljali, da bodo kamne skrbno shranili in kasneje iz njih “sestavili” natanko tako stavbo, v njej pa odprli muzej. Pravzaprav je bil to njihov pogoj, da so dobili soglasje krajanov za rušenje. A obljubo so tudi požrli. Kot je čas požrl klesane kamne za ogrado na bližnji deponiji. Veliko jih je dobilo noge in so pristali v raznih podpornih zidovih in še kje, ostali pa so prepereli. Po 20 letih so prgišče nekoč mogočnega kupa klesanih kamnitih blokov odpeljali na odmaknjeno deponijo, izpred oči vseh in v dokončno pozabo. Za lucijsko postajo Parencane, ki je bila eden najlepših objektov v tem kraju in ki je bila del verige zapuščine te znamenite železniške proge, v zadnjih letih tako priročne za trženje, so ostali le spomini in fotografije.

Danes, kljub temu da smo - vsaj upati je tako - v naši deželici vendarle malo bolj dovzetni za ohranitev kulturne dediščine kot pred dvema desetletjema, se je zgodba ponovila v Divači. Pod bagri je namreč padel še zadnji vodni stolp Južne železnice, ki so jo največji evropski arhitekti gradili leta 1857. Objekt je bil kamnoseška mojstrovina in izjemna tehnična dediščina, ki so jo požrli sorodni “apetiti” kot lucijsko postajo. Razvoj železnice. Pa še kakšen osebni interes. Brez tega zagotovo v obeh primerih ni šlo. Kamne podrtega vodnega stolpa so odpeljali na deponijo, kjer jih bo, enako kot lucijske, pobral čas, so prepričani številni, ki so v naši državi izgubili upanje, da bi se kdo brigal za ohranitev dediščine. Obljube odgovornih, da bodo iz nemarno deponiranih klesanih kamnov nekega dne postavili nov objekt, so prazne marnje, dodajajo razočarani Divačani. In mi jim na osnovi lucijskega primera še kako verjamemo.