Kanalja in pol

Uf, kako vsake toliko prija biti kanalja, biti en takšen ne prehud podlež in privoščljivec!

Evo, pred dnevi sedim za mizico na t. i. zimskem vrtu, na lično tlakovanem dvorišču, pod krošnjo zimzelenega drevesa; čakam na znanca, da se mi pridruži pri srebanju vrelega črnega čaja; čakam in vneto kadim cigareto za cigareto; in pri tem se pretvarjam, da občudujem vedro dopoldansko nebo. V resnici pa vlečem na ušesa pomenek štirih, morda petih izobražencev obeh spolov - sedijo ob sosednji mizici - ki si ob sleherni priliki, tudi takrat, ko se brijejo ali pa depilirajo, goreče domišljajo, da so svetovljanski razumniki in pravičniki.

Živahno debatirajo. In namenoma naglas, preglasno: videti je, da bi me radi pritegnili, vpletli in zapletli v svoj pogovor - pa ne zato, ker bi jih morda zanimalo moje mnenje o tej ali oni stvari, temveč zato, da bi jim slepo pritrjeval in se na tihem čudil njihovi bistroumnosti in brezkompromisno ostrim stališčem. A jim ne nasedam, še naprej se delam gluhega, brezčutnega, strahotno naveličanega. In videti je, da sem kar dober igralec, zakaj njihova “diskusija” - očitno je bolj namenjena mojim kot pa njihovim ušesom - postaja čedalje glasnejša in temperamentnejša:

- Konec sveta se bliža! - Vam povem, ves svet je globoko, da še nikoli ne tako, v riti! - Kamorkoli pogledaš, povsod ena sama recesija in regresija! - Vsepovsod same nezaupnice, predsedniki vlad odstopajo, padajo kot domine, v islamskem svetu se kuha revolucija za revolucijo, anarhija postaja zastrašujoč globalni pojav, podkupljivost in vsakršna izprijenost sta že zdavnaj pandemični, morala pošastno nagnita, iskrene vere v boga ne najdeš več niti v Lurdu, da o Vatikanu sploh ne govorim! - Vojna bo zdaj zdaj izbruhnila! In to kakšna vojna: bomo pri priči pozabili na grozote druge svetovne, vam rečem! - Me spričo lastnih misli srce boli, toda povem vam, dragi kolegi in kolegice: do nove vojne enostavno mora priti, drugače ne gre! - In potem bo spet nekaj desetletij mir! Bomo spet z zaupanjem zrli v prihodnost, marljivo delali, se imeli radi, se po malem spet bali boga in udbe in partije - kaos se bo za lep čas poslovil, na koncu predora se bo spet svetlikalo! -

Debaterji so zvečine mojih let, dva sta malce mlajša: to, kar vedo o vojni, vedo le iz knjig in pripovedovanja starejših; rodili so se v miru in po vsej verjetnosti bodo v miru tudi pomrli (seveda pa je vsako umiranje po svoje podobno nekakšnemu vojnemu ali vsaj obsednemu stanju) - zdajle pa brezsramno kvasijo o nekakšni odrešujoči in odrešilni vojni, ki naj bi ves svet očistila brezupne nesnage in izrojenosti; česnajo o vojni in pri tem niti najmanj ne mislijo na svoje otroke, še manj na vnuke - vojna je pač potrebna, ker je svet tako strahotno zavožen; mar jim je za otroke in vnuke, glavno je, da so oni živeli v miru in sorazmernem blagostanju - tako se narejeno srdito prerekajo in vmes pogledujejo proti meni, ki se bledikavo, vendar privoščljivo nasmiham in posmehujem njihovim strahovom in brezdanji sebičnosti.

Seveda nisem nič boljši od njih. A vsaj molčim. Zdajle sem kanalja in pol in se odlično počutim.