komentar

Nekaj manj kot pet milijonov evrov bo stalo popravilo jezu na zadrževalniku Vogršček. Ko bodo dela zaključena, bodo gladino jezera spet lahko dvignili in povečala se bo zaloga namakalne vode. Za kmete to ne bo spremenilo ničesar. Sedanji trije milijoni kubičnih metrov so namreč precej več, kot so pridelovalci v dolini kadarkoli potrebovali. Zakaj se torej država odloča za obnovo? Mar kmetijsko in okoljsko ministrstvo predvidevata, da se bodo v prihodnjih desetletjih kmetijske površine v dolini širile in bodo zato potrebe višje? Ko bi bilo le tako.

A nič ne kaže, da bi tudi dejansko bilo. Kmetijstvo v Vipavski dolini, deloma z izjemo vinogradništva, že leta žalostno nazaduje. Sadovnjakov tako rekoč ni več, zelenjadarstvo se nikoli ni prav prijelo. Pridelovanje hrane kot dodatno družinsko dejavnost ljudje množično opuščajo, profesionalnih kmetij je le peščica. Brez kakršnegakoli dvoma je to za dolino velika zamujena razvojna priložnost. Ampak ali draga, zahtevna obnova jezu in negotov, nedorečen prenos namakalnega sistema na občine lahko spremenita to dejstvo?

Če država misli resno z razvojnim pospeškom kmetijstvu v Vipavski dolini, bi bilo treba postoriti marsikaj. Denimo spodbuditi obnovo nasadov z najvišjo dodano vrednostjo in pomagati pri ustanavljanju delujoče, operativne zadruge, ki bi poskrbela za osnovno infrastrukturo, kot sta hladilnica in sortirnica. Ter bi predvsem vzpostavila trgovske poti, ki bi kmetijski dejavnosti vrnile donosnost in privlačnost.

Leta 1989, ko so napolnili akumulacijo Vogršček, so si kmetje v dolini zdobičkom od prodaje breskev kupovali avtomobile in si popravljali hiše. Danes preštevajo cente in razmišljajo, ali bo borni izkupiček dovolj za kritje stroškov škropiva in nafte. To je največja luknja. Tista, ki jo je najbolj potrebno zakrpati. Dokler je ne bodo, je vsa zgodba z zadrževalnikom, pa čeprav polna plemenitih misli in pametnih besed, le draga politična reklama.