Kapljica v blato

Kar je treba najbolj nujno narediti, bomo naredili, je včeraj sredi blatnega terena na plazu Slano blato optimistično napovedal minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan. Njegove obljube so sicer v dneh, ko plazeča gmota razmočene zemlje in blata še vedno grozi, da bo zalila vodnjake, s tem pa uničila desetletni trud, spodbudna napoved. A pošteno povedano, obljuba, da bo država letos zagotovila 56.000 evrov za najbolj nujne ukrepe, ne more biti veliko olajšanje. Podobne napovedi smo slišali že večkrat. V 14 letih so plaz obiskali že vsi ministri, ki so bili na tem mestu dovolj dolgo, da so doživeli vsaj eno sezono močnejših padavin. Ob vsakem obisku je bil seznam nujnih ukrepov daljši, denarja pa vse manj. Predvidena sanacija plazu Slano blato, ki je doslej požrl približno deset milijonov evrov, se pomika proti letu 2020. Vlada je jeseni 2012 s spremembo zakona rok za sanacijo velikih plazov podaljšala do leta 2020 in ocenila, da bi zanjo potrebovali še 37 milijonov evrov, od tega 12,5 milijona evrov za plaz Slano blato. Hitrost sanacije ni kos življenju plazu. Pa niti ne po krivdi aktualnega ministra, ki je včeraj z besedo “grozno” pospremil informacijo, da se na plazu Slano blato in tudi na ostalih velikih plazovih od leta 2007, ko je politika razpustila skupino strokovnjakov, ne dela več sistematično, ampak se le gasi akutne probleme.

Žal se bo po včerajšnji napovedi podobno dogajalo tudi letos, ko se ujme kar vrstijo, denarja za sanacijo posledic pa je še manj. A stroka je neizprosna. Če sanacija ne bo zaključena, se zgodba lahko ponovi. In tu se je treba strinjati z opozorili strokovnjaka za plazove, Majesa, da je neodgovorno pričakovati, da bomo s svojimi znanji in ukrepi obvladali naravo in naravne procese, katerih del so tudi plazovi, enako neodgovorno pa bi bilo dogajanje zgolj opazovati in opisovati, ogrožene ljudi in kraje pa puščati v negotovosti na kratek ali dolgi rok.