Kapo dol!

Slovenski nogometaši torej ne bodo videli Brazilije. Sinoči so ostali ukleščeni v švicarskih alpskih dolinah, medtem ko je konkurenca iz Islandije našla pot iz norveških fjordov.

V seštevku ni bil dramatični dvoboj s Švicarji tisti, zaradi katerega so ostali na nehvaležnem tretjem mestu v kvalifikacijski skupini, saj je bila startna osnova pred zadnjimi tekmami zelo nizka. Ob prevladujoči klimi v naši domovini bi bilo najlažje uperiti prst v krivce za katastrofalen začetek tega kvalifikacijskega ciklusa. Bolj kot selektor Stojanović bi morali odgovarjati za to, da se deset Fifinih milijonov za udeležence SP ne bo steklo v Slovenijo oziroma na NZS, tisti, ki so z lobiranji povzročili kaotično postkekovsko stanje ...

A konec sanj o preboju na SP ni najbolj bistveno, kar se lahko Slovenci naučimo in izluščimo iz zgodbe Srečka Katanca ter njegovih bojevnikov. Po zgolj treh točkah v petih tekmah jih namreč nihče ni niti povohal: kritike so deževale z vseh strani, na domači tekmi z BiH so bili njihovi navijači v manjšini, prvi zvezdnik Handanović je razmišljal o koncu reprezentančne poti, nekateri so želeli graditi ekipo za EP 2016 ...

A če si še tako nizko, je vedno možnost, da se dvigneš: z marljivostjo, vzpostavitvijo osnovne logike delovanja in uporabo znanj, ki jih imaš na razpolago - to je glavni nauk te zgodbe, po katerem se lahko zgledujejo tudi gospodarstveniki, politiki, elitneži in najbolj navadni ljudje v tej deželi. Čeprav jim na koncu ni uspelo - pogosto pozabljamo, da tudi drugo mesto ne bi dokončno zagotovilo poti v Brazilijo - so s svojim brezkompromisnim bojem do zadnje minute postali junaki. Zato, ker so s serijo zmag vrnili vero in upanje v slovenski nogomet, v vsesplošni vdanosti v usodo pa so prebivalcem Slovenije pokazali, da se dà, da je možno, da obstaja luč na koncu predora, le najti jo je treba.

Deželi, v kateri že preveč časa prevladuje splošno tarnanje in pljuvanje po vsem in vsakomur, so nogometaši v zadnjih mesecih razvedrili srce in razjasnili nebo. In zato le: kapo dol!