Kar jem, to sem

Na področju prehrane se država v letošnjem letu loteva dveh med seboj kar povezanih tem: ureditve odnosov med posameznimi členi prehranske verige in sistematičnega pristopa k promociji kmetijskih in živilskih proizvodov. Za slednjo predlaga sprejem področnega zakona, s katerim naj bi dosegli bolj urejen in celovit pristop pri obveščanju javnosti o tem, kaj pridelujejo naši kmetje in živilsko-predelovalni sektor, ter spodbujanje potrošnje in porabo živil, ki so pridelana tukaj, blizu slovenskih kuhinj. S tem so neločljivo povezana razmerja v prehranski verigi, v kateri je delo kmeta pogosto ničvredno v primerjavi s tistimi, ki njegove pridelke prodajajo. Ali bo šlo le za to, da se prerazporedi dohodek od prodaje ali tudi za to, da bodo potrošniki za enak denar dobili več ali vsaj bolj kakovostno robo, pa je že drugi par rokavic.

S sistematično državno promocijo naj bi potrošnike izobraževali in spodbujali k uživanju kakovostnejše in varne hrane. Doktrina, ki so jo že zdavnaj osvojile do svojega kmetijstva prijaznejše države, končno prihaja k nam. Njeni vidiki niso zgolj v kakovosti in varnosti potrošnika, so tudi zelo ekonomski. Slovenska samooskrba s hrano je sorazmerno nizka, posamezni sektorji pa konkurenčno ranljivi. Vzrok ni le majhnost, je tudi nepovezanost in razdrobljenost, v kateri gre preveč posamičnih energij za doseganje istih ciljev.

“Bolje pozno kot nikoli,” je bila opazka kmetijskega ministra Židana ob vladni splovitvi zakona o promociji. V parlamentarni proceduri dokument čaka še vrsta razprav, v katerih bo potrebno izostriti nekatere dileme, denimo to, kako se bosta ujeli generična promocija slovenskega vina in včasih preortodoksna kampanja proti vsemu, kar vsebuje alkohol. Ali pa dilema o tem, da bi potrebovali posebne promocije tipičnih regionalnih pridelkov, saj denimo Prekmurja in Istre ne gre metati v isti koš, a nosilcev, stokrat obljubljenih pokrajin, slovenska politika še ni uspela roditi.