Kar med kanele

Brezdomci. Vzbujajo nam slabo vest. S prosjačenjem nas spravljajo v zadrego. Za nekatere nedvomno kvarijo videz mesta. Le Riko si je v letih brezdomstva na račun številnih domislic pridobil status mestnega duhoviteža. Vsi ostali pa so nam povsem odveč. Ne vemo, kaj naj z njimi, zato smo odgovornost preložili v roke strokovnih služb in si jih oprali. Medtem ko so v Piranu dnevni center uredili v središču mesta, smo ga v Kopru potisnili na obrobje, med kanele Škocjanskega zatoka. Upajoč, da bodo dneve preživeli zgolj in samo tam, daleč od naših oči. A naj si še tako prizadevamo, da bi se jim izognili, prav vsak dan trčimo nanje. Na otroškem igrišču ob Vojkovem nabrežju. V parku za tržnico. Na stopnicah pri železniški postaji. Ponoči na Petrolovi bencinski črpalki, kjer si med čakanjem na nov dan grejejo kosti.

Včasih si dovolimo razmišljanje, ali bi se lahko brezdomstvo zgodilo tudi nam. Imamo dovolj prijateljev in sorodnikov, ki bi nam pomagali, če izgubimo službo, stanovanje? In ko utišamo tega črva, se oglasi otrok. Naš otrok. Ni se še naučil, da je najbolje po tej zemlji hoditi slep in gluh za tuje težave. Torej se nam zgodi, da nas ta otrok vpraša, zakaj tisti stric/gospod/človek leži na klopi? Slej ali prej mu odgovorimo, da zato, ker nima doma. Zakaj mu ne damo opeke, da si dom zgradi, nas spet vpraša mali človek. Potem ne bo več brezdomec, ampak domec, sklene za konec in mi mu prikimamo. Veseli, da je pogovora konec, čeprav čutimo, da se bo ponovil. In držimo pesti, da ne bo naša lastna koža tista, ki bo ostala brezdomna.

Videz še kako vara. Središče Kopra brez brezdomcev, četudi pogodu župana, nam pošilja sporočilo, ki je lažno. Podobno so, samo zaradi nežnega srca prvega maršala nekdanje skupne domovine, počeli njegovi podrejeni. Ko je potoval skozi mesta in vasi med Triglavom in Đevđelijo, so policisti dan prej poskrbeli, da so neprimerne osebke pospravili na varno. Da ne kvarijo splošnega vtisa.