Kar ni za prašiče...

Če še niste vedeli, celo prašiči iz ekološke reje jedo boljšo hrano kot naši otroci v vrtcih in šolah. Narobe svet in bolestno pretiravanje? Sploh ob dejstvu, da bi bil danes marsikateri otrok brez subvencionirane šolske malice in kosila bolj lačen kot sit. Ali pač opomin, da smo v množici vsega, kar želimo otrokom nuditi za njihov boljši razvoj, pozabili na najosnovnejše - zdravo hrano, ki gradi njihova mlada telesa? In če že starši te marsikdaj ne morejo nuditi zaradi finančnih razlogov ali neosveščenosti, naj to stori vsaj šola.

Ekološki prašiči ne smejo na primer jesti ostankov kupljenega kruha, polnega aditivov, ki ne splesni niti po treh tednih. Naši otroci ga jedo večkrat dnevno, pa čeprav je doma pečen ne le bolj zdrav, temveč tudi cenejši. Jedo pa prašiči ekološko pridelano kolerabo in rumeno korenje, za katere so včasih rekli, da so itak dobri kvečjemu za prašiče (!). Toda večini otrok bolj kot mineštra iz kolerabe dišita pečen krompirček in dunajski zrezek.

Šola je odgovorna, da ne podleže diktatu okusov, temveč okuse vzgaja. Podobno kot pri pouku glasbe in umetnosti. Dolžna pa se je tudi potruditi, da najde boljšo alternativo (uvoženim) proizvodom velikih trgovcev, ki kljub poudarjanju načela kratkih verig na jedilnikih še vedno prevladujejo.

Če še pred časom lokalni kmetje niso mogli konkurirati, spremenjena zakonodaja (zeleno javno naročanje) zdaj - sicer še premalo ambiciozno, a vendarle - izvajalcem javnih naročil omogoča, da kriterij ni nujno najnižja cena, temveč tudi kakovost, s čimer lahko dajo prednost lokalnim dobaviteljem. V teoriji. V praksi pa se, razen izjem, kakršna je ravnatelj, ki se kar sam odpelje do brkinskega sadjarja in v svoj avto naloži nekaj zabojčkov jabolk za svoje šolarje, še vedno bolj kot ne vrtimo v začaranem krogu izgovorov. V šolah pravijo, da bi že, a da jim neorganizirani kmetje ne morejo zagotoviti zadostnih količin po primernih cenah, kmetje pa, da bi lahko sicer pridelali več, a da nimajo tržišča.