Karlo, kje so vrata?

Svet ima več umetnin, kot jih je sposoben prebaviti. Obdaja nas toliko predmetov neprecenljive vrednosti, da jih niti opazimo ne več. So kot vrata, ki jih odpremo, da bi pogledali v našo preteklost, če jih seveda kdo prej ne ukrade. Včasih zanje poskrbimo, jih ohranjamo, varujemo, velikokrat ne.

V Italiji, verjetno najbolj bogatem arheološkem območju pod milim nebom, se je zadnje mesece vnela polemika o vsesplošni malomarnosti do tega bogastva. Dejstvo je, da so velikokrat najbolj ogroženi tisti predmeti, ki jih imamo doma, pred nosom. In to ne samo v Italiji. Od tu vprašanje, ali je prav, da se umetnine, ki so razpršene po svetu, vrnejo tja, od koder so jih odnesli. Ja in ne. Odvisno od tega, kako zanje lahko poskrbijo tam, od koder izhajajo. Prepričan sem, da ogromno starih umetnin lahko danes gledamo in občudujemo samo zato, ker jih je nekdo odkril, odnesel s seboj, restavriral in jih marljivo katalogiziral ter predstavil širši javnosti. V Britanskem muzeju je shranjenih približno šest milijonov predmetov, ki pričajo o človeški kulturi od začetka do danes. Ne da bi plačali vstopnino, si lahko ogledamo predmete, ki so bili naropani po vsem svetu, tudi Egiptu, ki je bil zadnja leta najbolj glasen, naj se ti predmeti vrnejo domov. Toda videli smo, kaj se je dogajalo med nedavno ljudsko vstajo v Kairu: ukradenih je bilo 18 predmetov neprecenljive vrednosti, med njimi tudi kip Tutankamona.

In kako je pri nas doma? Na političnem in na diplomatskem področju so aktualne istrske umetnine, ki so jih odnesli pred drugo vojno. Nisem stoodstotno prepričan, da bi jih danes lahko občudovali, če jih takratna italijanska oblast ne bi odnesla in obvarovala, in kasneje restavrirala. Nedavno smo si jih lahko ogledali v Trstu, in seveda bi bilo lepo, če bi si jih kdaj lahko ogledali tudi v Istri, kot potujočo razstavo, kot opomin na vsa vojna in povojna opustošenja. Opustošenje, ki, kot vemo, ni prizaneslo istrskim mestom. Da se o tem prepričamo, je dovolj čisto bežen pogled po naših ulicah. Recimo, čisto obroben primer: že nekaj let se sprašujem, kam so izginila vhodna vrata baročne Carlijeve palače sredi Kopra. Vhod še danes krasijo kamnite stopnice, iz kamnitih podbojev pa štrlijo železne kljuke in čakajo na vrata, ki jih je nekdo odnesel in so v preteklosti varovala notranje dvorišče in vodnjak iz petnajstega stoletja. Urbana legenda pravi, da so vrata sneli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z namenom, da jih bodo restavrirali. Za vrati in restavratorjem se je sled zgubila, kot za Tutankamonom.