Kazanje s prstom
V sproščenem poletnem klepetu med poležavanjem na izolskem javnem kopališču Svetilnik bi rekli, da se je pri njegovem urejanju nekdanja izolska oblast z Bredo Pečan za krmilom kar nekajkrat opekla. Nazadnje leta 2004, vendar jo senca dogodka, kot poznopopoldansko sonce, še zdaj spremlja.
A to bi bilo tudi pri 31 stopinjah Celzija preveč poenostavljeno mnenje, upoštevaje, da le redko zamudimo priložnost, ko lahko s prstom pokažemo na napake predhodnikov, še zlasti politiki nekaj mesecev pred volitvami. Pa vendar ima tudi sedanji kapetan javnega podjetja Komunale Alojz Zorko prav, ko zagovarja stališče, da morata krivca (njegov predhodnik Marino Domio in Pečanova) poplačati škodo. Čeprav pri njeni oceni pušča slan priokus, saj že preprost matematični račun pokaže, da sta 185.400 oziroma 150.000 evrov velikodušni odškodnini. Zgrajeni sta namreč na predpostavki, da bi nesojena najemnika, gostinec in slaščičar, na eno od petih sezon pridelala najmanj 50.000 evrov, od katerih bi približno 12.500 odštela za najemnino, stroški dela pa so pri tej kalkulaciji izvzeti.
Ob tem je še posebej zanimiv izvirni greh krivcev. Urejanja Svetilnika sta se lotila, kot v tamkajšnjem peskovniku otroci gradijo gradove; brez ustreznih prostorskih načrtov in gradbenega dovoljenja. Podobno torej, kot izolsko punto lepša sedanja občinska posadka, le da je posege razdelila na več let. Na roko pa ji gredo tudi čedalje bolj ohlapni pravilniki, ki opredeljujejo posege, za katere niso potrebna dovoljenja upravne enote.
Toda če bo Komunala s tožbo zoper Domia in Pečanovo, tako kot v sporu z nesojenima najemnikoma, potegnila kratko, bodo posledice vidne v njenem “rezervoarju”. Ostala bo brez 335.400 evrov, kolikor je izplačala za odškodnine, in z bremenom obresti na 528.000 evrov nazadnje najetega bančnega posojila. Kazanje na napake predhodnikov bo le slaba tolažba.
