Kdaj je črno res črno?

Z izolskim “kubusom”, črno gradnjo v Simonovem zalivu, se po novem ukvarja novogoriški inšpektor, in to s črno gradnjo, ki naj bi jo v zadnjih petih letih že petkrat rešili pred rušenjem - enkrat ministrstvo za okolje in prostor oziroma za infrastrukturo in prostor, drugič upravno sodišče. Pa čeprav je okoljsko ministrstvo januarja 2011 potrdilo zahtevo koprskega gradbenega inšpektorja za rušenje, ki jo je spisal pol leta pred tem.

Dejstvo je, da je odločitev o dodelitvi “koprskega” primera v skoraj sto kilometrov oddaljeno Novo Gorico neracionalna, pa čeprav inšpektorat za okolje in prostor s tem res rešuje kadrovske zagate. Kajti novogoriški inšpektor bo bodisi ustvarjal znatne prevozne stroške bodisi presojal na daljavo. Prvo je slabo, drugo še slabše. Če že morajo prerazporejati “koprske” primere na druge območne enote inšpektorata, bi v ta paket zagotovo sodili lažji primeri, ne pa tisti, ki se vlečejo od leta 2009.

Pri vsem tem namreč ne moremo spregledati, da sta rušenje zahtevala kar dva koprska inšpektorja. Investitorji pa niso dobili spremenjenega gradbenega dovoljenja, za katerega so zaprosili šele po (prvi) izdani zahtevi o rušenju.

Spremenjenega gradbenega dovoljenja niti ne morejo dobiti, ker bi v izolski občini morali znova spremeniti prostorski načrt za območje te črne gradnje. Nazadnje so to naredili pred začetkom gradnje, leta 2005, in prav na tistem območju dovolili za etažo višje objekte, ki so lahko tudi bliže parcelnim mejam kot drugi.

Nedavno je izolska občina dovolila postavljanje lop na kmetijskih zemljiščih. Pa vendar se zdi, da so lope, nepogrešljive za kmetovanje, za državo bolj moteče kot velike črne gradnje - “kubus”, turistična kmetija Bužekijan, Türkovi vili z bazenom ... Kako je to mogoče, preprostemu človeku ni jasno. In prav na dvojna merila vse glasneje opozarjajo tudi Izolani, ki se predstavljajo kot razočarani in jezni krajani.