Kdo bo še igral tenis ob morju?
Kako je nekdanja družbena lastnina prešla v roke zasebnega kapitala, se danes sprašujejo mnogi, ki spremljajo portoroško teniško telenovelo, in odgovora nimajo. Spominjajo se, da so teniška igrišča nastala še v času Antona Nina Spinellija, gospodarstvenika in spretnega organizatorja, vendar dokumenta, ki bi pripovedoval zgodbo o tem, kako je družbena lastnina postala last najprej Marine Portorož in zatem Term Čatež, ni. Izginil je v posttranzicijskih prevzemih.
Nino Spinelli je postal prvi direktor Igralnice Casino Portorož, ki jo je videl kot dodatno ponudbo turističnega kraja in pričakoval, da dobiček, ki ga ustvarja, vrne v kraj in dobro občanov. Uspešno jo je vodil 28 let, dobiček igralnice pa vlagal v posodobitev turistične infrastrukture Portoroža. Nastali so marina, letališče in Avditorij ter tudi teniška igrišča.
V čakanju na odločitev sodišča pa bo teniška igrišča v Portorožu že prekrilo zelenje, neurejen travnik, do katerega sploh nimajo dostopa, pa je zadnje, kar so si domačini želeli.
Četudi se je kdaj zdelo, da bosta tudi družbi Marina Portorož in Terme Čatež skrbeli za razvoj kraja, saj jima je ponudil priložnost za velike dobičke, se to ni zgodilo. Njuna dediščina je skopa in škrbasta, obremenjena s hipotekami in zanemarjena.
Nino Spinelli se obrača v grobu, nelagodno pa se presedajo tudi občinski svetniki. Bojanu Petanu, direktorju Term Čatež, in njegovim besedam ne zaupajo, a se na žalost ne morejo delati, da ne obstaja. V lasti ima športno infrastrukturo, ki je za portoroški turizem vitalnega pomena. Prodaja jo in mu je vseeno, kdo bo kupec in kaj bo storil s teniškimi igrišči, saj jih ni gradil in nanje ni navezan. So le kapital, s katerim bi ob prodaji potolažil banke upnice. Nič narobe, če namesto tenisa zrastejo parkirišča.
Seveda je jasno, da bi morala Občina Piran kupiti igrišča in ohraniti športno infrastrukturo pri življenju. Jasno je, da ne more samo upati, da bo nov lastnik, pa naj bo to hrvaški kupec, ki ga je omenjal Petan, ali kdo tretji, ohranil igrišča pri življenju. Portorož je poln lastnikov, ki za svoje nepremičnine na najboljših lokacijah ne skrbijo in bi jim bilo najbolje odvzeti lastnino, če bi se to le dalo. Prav tako iz poslovnega zornega kota ni logično, da Petan do prodaje, komurkoli že, ne ohranja odprtega teniškega centra, saj le takšen prinaša prepotrebne evre. Ne, bolj pomembno je ustvarjanje psihološkega pritiska na občino, dejansko izsiljevanje, ki je prosojno in ga vsakdo vidi, le rešitve, kako se mu upreti, zaenkrat ni. V dopisu občini je Bojan Petan že napovedal tožbo, saj ga moti, da se je občina odpovedala predkupni pravici. V čakanju na odločitev sodišča pa bo teniška igrišča v Portorožu že prekrilo zelenje, neurejen travnik, do katerega sploh nimajo dostopa, pa je zadnje, kar so si domačini želeli.
Preberite še
Koprska naložba za prihodnost
Med porokami, vojnimi grozotami in podajanjem rok